Bela kača je mati in kraljica vseh drugih kač. Šele v visoki starosti postane bela. Glava ji je debela in podobna mačji. Vrh glave pa nosi krono in v njej dragoceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da šivajo štirje krojači pri njem brez druge svečave. Kdor dobi tedaj demant iz njene krone, je srečen za vse življenje, toliko je vreden. Zato so jo pa že od nekdaj zelo zalezovali. Ali ta kamen je težko dobiti, ker je bela kača silno huda in poveljnica vseh drugih kač; ne stanuje nikoli sama, ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride malokdaj na dan.

Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral. Našel je v velikem skalovju med bukovjem veliko kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj poloviti gade, da bi po svojem opravilu dobil masti. Vzame s seboj tovariša, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo, da bo kač več kakor drugod. Ko pride na skakovje, izbere primeren kraj, odlomi leskovo šibico, ki je zrasla v enem letu, načrta s šibico ris, se ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v roke, da bi kače sklical. Tovariš pa se je bal bele kače in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto bukev od risa, in ko je oni v risu jel na svojo piščalko piskati, je videl, kako so lezle kače od vseh strani: rjave, pisane, grebenaste in druge proti risu. Vsaka je položila glavo v ris. Naenkrat pride bela kača, položi glavo na ris, udari z repom po tleh in v trenutku puhnejo vse kače na lovca v risu in ga opikajo, da je pri priči umrl. Ko bi njegov tovariš ne bil na deveti bukvi, bi se bila tudi njemu slaba godila.