Imel je svoje dni ubog čevljar belega mačka pri hiši, ki je bil gospodarju zvest tovariš, mišim in podganam pa najhujši sovražnik in strah. Vsak dan je po svoji stari navadi polovil nekoliko miši in podavil nekaj podgan; le pokazal se je in miši so zbežale, da jih ni bilo slišati. Ko je maček pod streho in po hramih naredil lep mir in strah, se je prišel k čevljarju muzat in prilizovat. Obema je bilo kratek čas.

Neko jutro maček išče po piskrih kosilo in pade v veliko posodo čevljarskega črnila, s katerim je čevljar novo obutev črnil in mazal. Miši ugledajo mačka vsega črnega in se čudijo, da se je njihov sov¬ražnik tako naglo spremenil.

»Črno suknjo je oblekel,« so dejale miši, »žalosten je, ker nas je tako grozovito preganjal in moril. Maček je spokornik, spokorniki se pa strogo postijo, v postu se pa meso ne je. Maček tudi mesa ne bo več jedel, zato mu lahko zaupamo in smo brez skrbi vesele. «Tako so miši modrovale, toda njihova modrost jih je grdo goljufala. Miši se brezskrbno vesele nad mačkovo pokoro, se sučejo okrog črnega mačka in so prav dobre volje. Maček pa čaka na ugodni trenutek, plane nad miši, ki so brez skrbi, in jih veliko laže polovi ter naredi med njimi grozno morijo.

»Gorje nam!« so vzdihovale miši, kar jih je srečno zbežalo v luknjice, »gorje nam, ki smo se na mačka zanesle. Maček le suknjo spremeni, ne pa svojih misli.«