Kako nevarne so pnevmokokne okužbe?

Lažje, neinvazivne pnevmokokne okužbe so bronhitis, vnetje obnosnih votlin in vnetje srednjega ušesa. Te okužbe se pogosteje pojavljajo in potekajo običajno v blažji obliki.

 

Hujše oblike pnevmokoknih bolezni, ki se lahko pojavijo pri naših otrocih so t. i. invazivne okužbe, kot so meningitis, sepsa ali bakteriemična pljučnica.

Pnevmokokni meningitis se najpogosteje pojavlja pri otrocih med 6. in 18. mesecem starosti. Kljub temu, da je najbolj običajen znak obolenja povišana telesna temperatura, se ta pri dojenčkih ne pojavlja vedno. Bolezen spremljajo še krči, mrzlica, bljuvanje in močan glavobol, kasneje malček lahko zavrača tudi hrano, pojavi se lahko dihalna stiska in odpor do močne svetlobe.

Bakteriemično pljučnico običajno spremljajo povišana temperatura, kašelj, hitro dihanje ali godrnjanje. Ob pravočasnem in učinkovitem zdravljenju so zapleti redki in bolezen ne pušča posledic. Včasih lahko pljučnica povzroči nevarne zaplete, ki resno ogrozijo otrokovo življenje.

Sepsa  ali zastrupitev krvi pomeni težjo stopnjo okužbe, kjer se bakterije razmnožujejo v krvi, od koder se nato razširijo v različne organe in jih okvarijo. Pojavljajo se lahko bolečine v sklepih in mrzlica. Izid je odvisen od hitrega in učinkovitega zdravljenja, smrtnost pa je kljub zdravljenju velika.

Nevarna vnetja srednjega ušesa

Vnetje srednjega ušesa je eno najbolj pogostih obolenj v otroškem obdobju, najpogosteje zbolevajo otroci, mlajši od treh let. Vnetje povzroča bolečino v ušesih. Drugi znaki so vročina, razdražljivost in nespečnost.

Zdravljenje in zaščita malčkov pred pnevmokoknimi okužbami

Malčke lahko pred pnevmokoknimi okužbami zaščitimo s preventivnimi higienskimi ukrepi oziroma pazimo, da ne pridejo v stik z obolelo osebo.

Bolezni, povzročene s pnevmokoki se praviloma zdravijo z antibiotiki. Pravočasno začeto zdravljenje je običajno uspešno, vendar pa v zadnjih letih tudi pri nas narašča delež na antibiotike odpornih pnevmokokov, kar vodi v zmanjšano uspešnost zdravljenja. Ti se širijo predvsem med osebami, ki so okužbi bolj izpostavljene in so pogosto zdravljene z antibiotiki. Zato so pnevmokoki, ki jih osamijo, pri otrocih običajno odporni v večjem deležu kot pri odraslih bolnikih. V Sloveniji je pri otrocih odpornih kar 30 odstotkov osamljenih pnevmokokov, pri odraslih pa je odpornih le približno 10-odstotkov.