V nedeljo sva s Karmen po dolgem času doma ponovno poslušala album nemške glasbenice Mie. Saj ne, da ga ne bi nikoli poslušala, a obema njena glasba nekako bolj prija v avtu. Sploh na daljših vožnjah. Zanimivo glasbo piše, nekoliko drugačno in svežo. Še posebej mi je všeč njena berlinska nemščina, ki se ne bi mogla bolj močno razločevati od dunajskega narečja, ki mi (če to napišem prijazno) deluje skrajno prostaško.

Tako sva torej uživala pred kaminom, v katerem je mirno plapolal ogenj in nas grel na hladen deževen dan. Gaj Julij je medtem stikal naokrog in bil močno zatopljen v svoje početje. Vse dokler se iz zvočnikov niso zaslišali prvi takti skladbe Tanz der Molekule. Takrat se je ustavil, naju pogledal z odprtimi usti in z roko začel kazati proti zvočnikom, iz katerih se je razlegala omenjeno simpatična nemščina. Kar stal je tam, kazal z roko in ves čas izgovarjal eno samo besedo: »Lej.« Mogoče pomeni poglej, mogoče tudi kaj drugega. Nekaj časa mi ni bilo jasno, kaj želi pokazati ali povedati, potem pa me je presunilo. Imam namreč enega tistih prenosnih telefonov, na katerih lahko sam nastaviš melodijo zvonjenja za vsak stik, ki ga imaš shranjenega v imeniku. In Tanz der Molekule je namenjen moji mami, Gajevi babici. Mini Fliki, ki seveda še ni posvečen v skrivnosti mobilne telefonije, melodij zvonjenja in podobnih neumnosti, brez katerih si ne znamo več predstavljati svojega življenja, je seveda mislil, da kliče babica in je želel le namigniti, naj se oglasim na telefon, ker ga skoraj zagotovo čaka kakšna zanimiva dogodivščina. Pa se je revše uštelo in se moglo zadovoljiti kar z nama.

Na njegovo srečo ne za dolgo, kajti že čez nekaj ur se je potikal po Koroški Beli in se pod budnim očesom babice Metke učil fines umetnosti oziroma sposobnosti, ki ji pravimo hoja. Zapažena (s strani sina prve in očeta drugega – se pravi mene) sta bila, ko sta raziskovala parkirišče pred gasilnim domom in mi omogočila, da sem uporabil svoje vohunske sposobnosti. Rezultat je viden spodaj. In ne, mami me kljub neposrednemu pogledu v kamero ni opazila (kar je bolj zasluga teleobjektiva kot mojih zmožnosti maskiranja)

Celotna izkušnja, najprej skladba nato vohunjenje, me je napeljala k misli, da sem do sedaj bore malo vrstic namenil Gajevi babici in to enostavno zato, ker v primerjavi z dedkom pri Mini Flikiju vedno igra drugo violino. In to kljub dejstvu, da za našega junaka skrbi veliko bolj profesionalno kot dedek. Ampak saj veste kako je pri vzgoji. Otrok ima najrajši tistega, ki mu vse dovoli. Kljub temu, tudi babico ima rad in kadar se naveliča dedka, se s strašanskim veseljem stisne k njej. In tudi prav je tako.

Težko ali celo praktično nemogoče mi je iz lastnih izkušenj pisati o tem, kakšna je Metka bila kot mati. Moj spomin enostavno ne sega tako daleč. Od svojega tretjega leta naprej pa lahko trdim, da je bil izredno skrbna. In če se malo pohvalim, vzgojila me je v čistega, pridnega in vljudnega fantka, ki je kasneje zrastel v osebo, ki med drugim piše te vrstice. Lažje pa pišem o tem, kako ji gre kaj od rok pri našem Gaju Juliju.

Spominjam se še trenutka, ko sem jo kak dan po rojstvu presenetil na planini. S seboj sem imel kamero in posnetek male štruce, ki je zavita ležala v svoji posteljici. Ob gledanju posnetka so ji na lica spolzele solze. Ko ga je prvič videla v živo, sem ugotovil, da bi bilo veliko bolj primerno, če bi Karmen rodila dvojčka. Tako pa se z dedkom kar nista mogla dogovoriti, kdo ga bo držal v rokah in kdo ga bo ščipal v lička. Takrat ga je tudi prvič previla in ugotovila, da nove pleničke za enkratno uporabo vseeno niso najbolj preproste. Kot sem že omenil v enem izmed prejšnjih zapisov, jo je namreč obrnila narobe in poskrbela za nemalo privoščljivega veselja.

Od tistih prvih nežnih trenutkov je minilo že več kot leto dni, čeprav imam občutek, kot bi ga iz porodnišnice prinesel včeraj. Od samega rojstva (razen takrat, ko sta bila na planini) Gaj veliko časa preživi z njo (in seveda dedkom). Včasih jima zavidam mirnost in toploto, ki jo izžarevata. Očitno je biti babica nekaj drugega kot biti mati. Lahko si bolj popustljiv, otroka bolj razvajaš in se mu posvečaš v večji polnosti. Nama s Karmen za to včasih enostavno zmanjka energije in volje. Gaj je pač nekoliko bolj zahteven malček, zato je enostavno fantastično, da dedek in babica živita tako blizu in sta vedno pripravljena priskočiti na pomoč.

Počasi moram zaključiti. Iz dnevnega prostora slišim skladbo Tanz der Molekule. Pogledati moram, ali si je Karmen ponovno zaželela nemške glasbe ali se vseeno ne oglaša moj telefon. V tem primeru vsi vemo, kdo kliče. Kajne?