Sovražim hrup. Od posameznika je odvisno, katere glasne stvari ima za hrup in katere za milozvočje. Ne skrbite, nisem zakrknjen sovražnik vseh oblik glasnosti. Med drugim obožujem glasno glasbo, ki pa se ji moram zaradi bivalnih razmer izogibati. S sosedi namreč ne delimo glasbenega okusa. Ne dajo ravno veliko na glasbenike, kot so Nick Cave, Joy Division, Aretha Franklin ali Metallica. K sreči imam slušalke in si sem ter tja lahko dam duška. Všeč mi je tudi hrup otrok pri igri. Nekaj prvinskega je na njem, čistega in nedolžnega. Otroci s svojo igro slavijo življenje in jih je zato lepo poslušati. Mogoče tudi zato, ker je glasna otroška igra tako redka, saj smo igrišča, kjer sem se sam igral s svojimi prijatelji, nastlali z avtomobili in za otroško igro ni ostalo skoraj nič prostora. Rad imam tudi zvok traktorjev in kmečkega dela na splošno.

Mogoče vas bo po takšnem uvodu presenetil spisek povzročiteljev hrupa, ob katerem ravno ne uživam. Poleg akutnih virov hrupa (košnja trate s staro kosilnico ali večurno izživljanje s kosilnico na nitko, žaganje drva s skrhano krožno žago ali način, kako nekateri za takšna opravila izberejo rane ure jutra ali mirne večere, ko se svet pripravlja na spanje) sta v moji neposredni bližini dva vira kroničnega hrupa. Prvi je vaška cerkev z navdušenimi pritrkovalci. Nočem, da me razumete narobe. Cerkveno zvonjenje m je všeč. Nekako primerno je za podgorsko okolje in lepo zaokroži pogled na gore. Všeč so mi bili tudi klici k molitvi z minaretov Istanbula ali Feza, ki človeka ponesejo v nek drug svet. A po nekaj deset____ minutah vztrajnega pritrkavanja vedno ene in iste melodije se mi stoži po dobrih starih socialističnih časih. Ker je prejšnja vlada cerkveno zvonjenje razglasila za glasbo, ki kot taka ni in ne more biti hrup, človek seveda lahko le stisne zobe in počaka, da se eden izmed mnogih katoliških praznikov izteče sam od sebe in zvonovi začasno utihnejo.

Drugi vir kroničnega hrupa mi je na splošno gledano bolj pri srcu. Večino časa. Ko odpre usta in iz njih spusti svoj bojni krik, je stvar seveda bolj zapletena in čustva ne tako čista, topla in brezpogojno pozitivna. Otroci so si (k sreči ) močno različni. Naš je pač kričač. Za ilustracijo situacije naj zapišem, da je soseda Karmen enkrat vprašala, če je z njim mogoče kaj narobe. Draga gospa, nič ni narobe z njim, le glasilke ima preveč razvite za tako majhno glavo.

Ravnokar sem si privoščil kratkem glasbeni odmor, med katerim sem se skušal spomniti, če je Gaj sploh kdaj jokal. Ne trdim, da tega nikoli ni storil, moram pa napisati, da se takšnega dogodka nikakor ne spomnim. Jok pač obilno nadomešča s kričanjem. In to kakšnim. Ko se odprejo mala usteca, iz njih pride zvok, ki se ne bi počutil nič kaj neprijetno, če bi prišel iz ust Gota ali Barbara, preden z golo sekiro plane nad rimskega legionarja. Otroško kričanje vsekakor mora biti nadležno. Malo bitjece je življenjsko odvisno od njega. To pa seveda še ne pomeni, da ti mora otroško kričanje biti všeč. Sam še vedno čakam dne, ko me bodo nočni kriki Gaja Julija popeljali v ekstazo.

Gaj se hrupnega negodovanja poslužuje ob izredno različnih priložnostih. Običajni osumljenci so lakota, žeja, rigec, zrakec iz spodnje etaže, zaspanost ali splošna razdraženost. Ker se krikov nikoli ni dalo znebiti z nežnim pozibavanjem ali bližnjim telesnim stikom, nama ga nikoli ni uspelo preveč navaditi na nežnosti. K nama se rad stisne, le ko je vse v redu. Tudi pri težavah s spanjem rutinske nežnosti nikoli niso pomagale. S tem sva si dolgo belila glavo, dokler v neki francoski knjigi za starše nisva prebrala, da morajo nekateri otroci pač sprostiti napetost, preden se dovolj pomirijo za spanec. Gaju je zato občasno najbolj primerno pustiti nekaj kratkih minut mirnega (ha ha) premisleka o preteklem dnevu. Po takšni terapiji ga zlahka umiriš z božanjem in zaspi kot bi mignil. K sreči večkrat kot ne zaspi čisto brez pomoči.

Lastnemu sinu v obrambo moram zapisati, da se je obdobje izdatnega kričanja končalo pri približno pol leta starosti. Seveda naju posamezni sporadični izbruhi glasnih protestov še vedno spominjajo na (dobre) stare čase. Trenuten zapis recimo nastaja ob nesramno zgodnji uri.

Sebi v obrambo in razlago, da nisem nekakšen pošasten oče, ki bi sovražil svojega otroka, pa moram zapisati, da mi gredo dobro od rok resnično velike krize. Ko se zgodi nekaj tako strašnega, da so bojni kriki več kot na mestu, sem na mestu tudi sam. Takrat izgine vsa napetost in bi bila name ponosna celo Florence Nightingale.

Kljub temu me ni sram priznati, da mi gre Gajevo kričanje včasih močno na živce. Mogoče bi ga lahko kdaj posodil enemu izmed domačih pritrkovalcev, da bi mu popestril zgodnje jutro.