Ko sem bil še sam majhen in je svet bil precej bolj preprost, sem se občasno bal ogledal. Sploh pogleda v ogledalo preko plamena prižgane sveče. Pravljičar v meni še danes ve, da za ogledalom obstaja drug svet, veliko lepši in mnogo bolj grozen kot je naš. Svet, v katerem ima ta veliki Fliki pod očmi globoke brazde in iz katerega zrejo zaspane oči. Pa tudi svet, v katerem se z veseljem ogleduje ta mali Fliki, sploh kadar ga lepo (zahmašno) oblečemo.

Kot je videti, ga ni prav nič strah. Ne pričakuje bavbavov, ki bodo prilezli iz ogledala z lakoto v trebuščku in usti polnimi ostrih zob. Pod očmi nima globokih brazd, tako kot ati in očke so dobro naspane, saj so vsako noč deležne dvanajstih ur krepčilnega spanca (ki se jim bolj pogosto kot ne pridruži še zgodnjepopoldanska dvourna doza dremuckanja).

Zato se z največjim možnim občudovanjem ogleduje in je prav ponosen sam nase, ker mu v umetno krzno odeta jeans jakna tako lepo pristoji. Nečimrnost? Samovšečnost? Čut za lepo? Ne vem. In me niti ne zanima. Gaju Julijo namreč lahko očitaš marsikaj, ne moreš pa mu očitati, da ni prav lep fantek. Sploh kadar v glasnem smehu pokaže rahlo nepopolno linijo malih zobkov. Tako lepo krivo so nametani. Nisem ravno ljubitelj popolnih ameriških nasmeškov za par tisoč dolarjev. Ljubši so mi organski, naravni nasmeški, rahlo nepopolni, a zato toliko lepši. Če temu dodate še nenavadno dolge in goste trepalnice, ki obrobljajo temno rjave oči, vam je bolj jasno o čem govorim.

Spomnim se, da sem enkrat bil deležen opazke (ni važno kdaj in od koga), da ta nekdo noče biti z menoj, ker si želi lepih otrok. Hja, tako to je.

Gaj torej stoji pred visokim ogledalom v spalnici, ki sega do tal in se občuduje. Nekaj sekund prej sem ga kregal, ker je v spalnico letel obut, česar ne dovolim. In to tudi dobro ve. A takoj ko vidim, s kakšnim veseljem se ogleduje v zrcalu in kako ponosen je nase, ker ima tako frajersko jakno, mu takoj odpustim. Ravno se odpravljamo ven in odhod se zaradi samo-občudovanja zavleče za nekaj minut. A nič zato, svež zrak vedno počaka.

Isabella si z odsevi v ogledalu ni še popolnoma domača. Ko se skupaj postaviva pred zrcalo, pogleduje v odsev mojega obraza, ki ga pozna. Odsev svojega pa gleda nekoliko sumničavo, češ „Le kdo je lastnik tega prijetno zalitega obrazka.“ Povem ji, da je to ona, pa me le gleda s svojimi velikimi očmi in očitno je, da ne, o čem govorim. Ampak če kaj poznam dekletca, bo še prehitro prišel čas, ko bo v ogledalu iskala malo ljubko lepotičko, ki bo pogledovala iz pravljične dežele na drugi strani. Če ji bo bratec to dopustil, seveda.

K sreči imamo v spalnici kar dve visoki ogledali. Enega za Mini Flikija in enega za Mini Flikico. Ko ga bo seveda potrebovala. Za obema se skriva drug svet, veliko lepši in tudi bolj grozovit od našega. Loči ju le tanek odsev v ogledalu.