Pred kratkim sem se začel udeleževati tečaja nemščine. Za to sem se odločil:

• ker sta moja otroka rojena v Avstriji in bi se      rad bil sposoben pogovarjati z njima,

• ker je nakupovanje v Avstriji precej bolj      prijetno in manj boleče doživetje, kot v Sloveniji,

• ker je od srednješolske nemščine minilo že      kar nekaj časa in sem si želel svoje znanje malo osvežiti,

• ker sem bil na Dunaju deležen dunajščine,      ne nemščine,

• ker tečaj časti država, oziroma evropski      socialni sklad.

Zadnji razlog je mogoče v trenutni finančni situaciji naše družinice še najpomembnejši. Gorenjci se že tako težko odpovemo brezplačnim stvarem, v težkih časih le še toliko bolj.

No, pa smo se kaj kmalu lotili nemškega drugega sklona, po naše rodilnika. Je nekoliko zakompliciran, kot veliko drugih stvari v tem največjem germanskem jeziku, a kljub temu nič preveč posebnega. Med drugim si moraš zapomniti, da samostalniki moškega in srednjega spola v drugem sklonu dobijo končnico –s ali –es. Torej: »Das Auto meines Vaters.« ali »Recht des Volkes.«

Kako pa veš, kdaj dodati –s ali –es. Obstaja nekaj pravil. –s uporabljamo pri samostalnikih z več kot enim zlogom, -es pa pri enozložnih samostalnikih, pa tudi pri samostalnikih, ki se končajo na –s, -ss,    -ß, -x, -z in –tz.

Po tem pravilu torej pišemo: des Kaufmanns, des Arztes, des Geset_zes.

Vse lepo in prav. Žal se tudi sem, kot pri vseh pravilih nemškega jezika, vtihotapi kakšna izjema. Čeprav pri slednji dvomim, da je zgolj jezikovna.

Besedo der Chef, kar po naše pomeni šef, v drugem sklonu pišemo kot des Chefs. Sliši se seveda odlično, precej boljše kot des Chefes, verjetno zato tudi izjema. Ali pač?

Dokler so šefi izjeme zgolj na jezikovnem področju, še nekako gre. Problem nastane, ko si izjemnost začnejo pripisovati tudi v realnem življenju. Naj se kar takoj opravičim vsem šefom, ki ste sposobni, pravični in človeški. Sami veste, kdo ste. Ostalim pa nimam povedati kaj preveč lepega.

Saj veste, kako vztrajno slovenski menedžerji izjavljajo, da so za stanje v slovenskem gospodarstvu krive previsoke plače, prehude obdavčitve in nasploh nenavadno pričakovanje delavcev, da bi s sadovi svojega dela spodobno (pre)živeli. Na vrhu menedžerjev na Brdu pri Kranju pred kakšnim mesecem se je med tleskanjem po hrbtih, češ »Kako fejst fantje smo.«, iz ust naših vrlih industrijskih vodij slišalo veliko kritik na račun delavcev, davkov, vtikanja države v posle in države nasploh. V isti sapi pa je eden izmed njih izrekel idejo, da bi mogla država najeti milijardo evrov kreditov in jih dati podjetjem. Hmmm, vtikanje države naj bi vendar bilo problematično.

Pa poglejmo malo čez mejo. Saj se vendarle tako zelo radi primerjamo z razvitim svetom (kamor se potihem tudi prištevamo). Ker najbolje poznam situacijo v Avstriji, se bom omejil zgolj na to državo. Kot veste je Avstrija ena najbogatejših držav sveta, s stabilnim gospodarstvom, solidnim standardom vseh državljanov in enim najpravičnejših socialnih sistemov nasploh. Kako je torej tam s plačami. Vsekakor so kar nekaj višje kot v Sloveniji. Tudi če primerjamo bruto plače, se pravi to kar gre iz žepa delodajalca, dajatve v Avstriji niso bistveno nižje kot pri nas. Zajamčena plača je okrog 800 evrov neto, delavec za trakom pa kar hitro dobi tisoč evrov ali več. Poleg tega vsi zaposleni vsako leto prejmejo štirinajst plač. In to ne, če se firma odloči, da bo dala regres in božičnico. Ne. Štirinajst plač je določenih z zakonom. Pred krizo so politiki resno razmišljali o tem, da bi uvedli še petnajsto plačo. Ker je takrat v Avstriji bila velika gospodarska rast, so zaključili, da morajo od tega imeti nekaj vsi državljani.

Torej štirinajst plač vsako leto. Navadni delavci precej bolje plačani kot v Sloveniji. Vsakoletna pogajanja med sindikati in delodajalci, na katerih praviloma zvišajo plače. Stabilen delovni trg, kjer ni nobena velika katastrofa, če službo izgubiš. Mogoče se sliši kot utopija.

Pa kljub vsem pravicam delavcev in finančnim dolžnostim delodajalcev do njih nisem nikoli slišal menedžerja ali politika, da bi rekel: »Problem so plače. Previsoke so. Delavci vendarle lahko preživijo le od drobtinic.« Nikoli. So pa zato iz Francije (kjer se je skrival) privlekli direktorja banke Bawag, Helmuta Elsnerja, mu sodili in ga obsodili. Si morate misliti. Dečko je pač kradel in so ga kljub tem, da je bil direktor banke, strpali v zapor med ostale tatove. Utopično? Ponekod že.

Seveda tudi Avstrija ni ravno idealna država. Preveč težav imajo s (pol)preteklo zgodovino, nacionalizmom, hinavščino in nasploh alpsko zaprtostjo. Nekako tako kot pri nas. A vendar njihovi šefi niso takšne izjeme kot naši, razen jezikovno seveda.