Tesnobo pri otroku je pomembno pravočasno prepoznati. (F: pexels)

/11 /11

Dolgo je veljalo, da otroci anksioznih staršev postanejo tudi sami anksiozni zato, ker jih opazujejo in se od njih učijo vzorcev obnašanja. Z najnovejšimi študijami so znanstveniki to trditev ovrgli in pravijo, da ima pri tej živčni motnji prste zraven tudi genetika.

Kaj je anksioznost?

Strokovno s terminom anksioznost označujemo stanje živčne napetosti. Tesnoba ali anksioznost je vrsta strahu, ki se pojavi ob občutku otroka, da ne bo mogel obvladovati življenjskih težav. V bistvu bi lahko rekli, da gre za določene vrste strahu, vendar je med strahom in anksioznostjo razlika v tem, da je le ta notranjega izvora in nima določenega objekta strahu (otrok ne ve, česa se boji), medtem ko strah povezujemo z odzivom na neko zunanjo nevarnost (realna nevarnost oziroma predmet).

Kdaj se tesnoba pojavi?

Po Freudovem mnenju naj bi prvi občutek tesnobe otrok doživel ob svojem rojstvu, ko jo dejansko doživi fizično. Pri dojenčku se tesnoba pojavi ob ločitvi od mame, saj tako majhen še ni zmožen oceniti, ali bo lahko preživel brez njene bližine. Kasneje se tesnoba pogosto pojavlja v šolskem obdobju, ko se otrok trudi za šolski uspeh in za to, da ga bodo sovrstniki sprejeli.

Najpogosteje se pri otrocih tesnoba pojavlja v naslednjih primerih:

• ob ločitvi od staršev,
• pred spanjem,
• pred obiskom zdravnika ali zobozdravnika in ob večjih zdravniških posegih,
• pred šolskimi obveznostimi, nalogami, izpiti,
• ob tekmovanjih,
• ob druženji s sovrstniki in morebitni (ne)sprejetosti med njimi.

Tesnoba, živčnost ali zaskrbljenost zaradi določene stresne situacije je povsem normalna, ko pa to postane pogost odziv na različne vsakodnevne dogodke in začne otroka ovirati v živjenju, lahko govorimo o težavah z anksioznostjo.

V kakšni obliki se pojavi in kako jo lahko prepoznamo?

Anksioznost se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi je najpogostejša tako imenovana prosto lebdeča tesnobnost, ki je otrok ne more nadzorovati. Psihologi anksioznost delijo na šibko in intenzivno. Pri šibki tesnobi bo otrokovo razpoloženje precej nihalo, otrok bo nemiren, razdražljiv, vzkipljiv in njegov spanec bo precej nemiren. Dejansko je ta vrsta tesnobe povsem običajna pri otrocih, je pa kljub vseeno pomembno, da jo prepoznamo in otroku pomagamo premagovati tovrstne strahove. V nasprotnem primeru se lahko ta razvije v intenzivno anksioznost. Ta je veliko težje prepoznavna, saj jo otrok nezavedno prikriva in se začne izogibati situacijam, ki v njem sprožajo občutek hude tesnobe. Otrokov vedenje največkrat postane pretirano in nerazumno, pogosto tesnobo izraža z jezo, nemirom, razdržaljivostjo, nasprotovanjem in kljubovanjem. Začne se zatekati k pretiranemu gledanju televizije, k računalniku, hrani ... Njegov odnos do stvari je izrazito pesimističen, predstavlja in vidi vse najhujše, je zelo samokritičen. Tovrstna anksioznost je lahko nevarna za otrokov psihosocialni razvoj, zato je prav, da starši v tem primeru poiščete strokovno pomoč.

Tesnoba se lahko stopnjuje v paniko, ponavljajoče se napade hude tesnobnosti in skrb zbujajočih telesnih simptomov, ki jih ni mogoče napovedati in tudi nimajo očitnega vzroka. Druga oblika anksiozne motnje je fobija, pri kateri hudo tesnobnost sproži nerazložljiv strah pred določenimi okoliščinami, bitjem ali predmetom, kot so zaprti prostori (klavstrofobija) ali pajki (arahnofobija).

Anksiozni starši imajo anksiozne otroke

O anksioznosti in mentalnih boleznih je še veliko neznank, znanstveniki pa kljub temu soglasno zatrjujejo, da se večina teh motenj razvije v kombinaciji genetskih predispozicij in okolja, v katerem živi otrok.

Študija, ki so jo izvedli na univerziteti v Winsconsinu, opozarja, da imajo anksiozni starši veliko možnosti, da svojo osebnost prenesejo na svoje potomce. Znanstveniki so dolgo raziskovali prisotnost te motnje v družini in dolgo je veljalo, da se na otroka prenese prek opazovanja vzorcev obnašanja nervoznega starša, zaradi otrok tudi sam postane bolj nervozen. Raziskava, ki so jo izvedli na opicah, pa je pokazala, da imajo veliko vlogo pri tem geni. Ker so primati precej podobni nam, ljudem, znanstveniki menijo, da lahko dobljene rezultate posplošimo tudi na človeka. Z analizo strukture možgan pri anksioznih družinah opic, so ugotovili podobnosti in tudi možgani anksioznih staršev in otrok so si podobni v delu, ki je odgovoren za strah.

Tesnobo je pomembno pravočasno prepoznati

Znanstveniki so prepričani, da je zgodnja diagnoza anksioznosti zelo pomembna, saj imajo otroci, ki prve simptome tesnobe pokažejo v zgodnjem otroštvu, večje možnosti, da se le ta razvije v depresijo ali anksioznost, ko odrastejo. Zgodnja sramežljivost in velik strah, ki ga spremlja slabost, ko mora otrok v šolo, so nekateri znaki za anksioznost.

Nasveti: Kako lahko otroku pomagamo pri soočanju s strahom?

1. Vzpostavimo dosledno dnevno rutino, ki poveča predvidljivost in zmanjšuje strah pri otroku. Otroka moramo navajati na reden počitek in redno, zdravo prehrano.

2. Otroku nikakor ne zagotavljamo, da se mu nič ne more zgoditi, ampak ga pripravimo tudi na nepredvideno.

3. Z njim se pogovarjamo, kako bo, če se zgodi kaj nepričakovanega in mu s tem gradimo občutek varnosti. Otrok se bo tako naučil iskanja različnih možnosti za soočanje z nepredvidljivimi situacijami, kar mu prinaša občutek nadzora.

4. Otroka spodbujamo k dejavnostim, v katerih uživa, na primer: igranje z najljubšo igračo, ustvarjanje, igra na prostem, prebiranje knjig, igranje s prijatelji.

5. Tudi gibanje je zelo pomembno pri premagovanju težav s tesnobo, saj se pri tem otrok sprosti tako fizično kot mentalno, hkrati pa gibanje pomaga pri lajšanju stresa.

6. Otroka moramo spodbujati, da na glas spregovori o svojih občutkih. Najlaže se bo z vami odkrito pogovarjal, če boste tudi vi z njim delili svoje občutke, počutje. Vendar, pozor! Njegove občutke moramo sprejeti takšne kot so, brez nasvetov, kritiziranja, sicer se bo otrok počutil nerazumljenega, nesprejetega in bo težje delil z vami svoje skrbi.

7. Otroka potolažite s crkljanjem, petjem, zibanjem, pripovedovanjem zgodb, saj mu s tem sporočate, da je varen in da ga imate radi. Ne glede na to, kako velik je otrok, občutek ljubezni in sprejetosti s strani staršev je vedno sproščujoč in pomirjujoč.

VIR: Yumama.com, babybook.si