/41 /11

Takrat sem najprej opazil prav glavo, s katere je viselo drobno in šibko telesce.

Gajeva glava je za njegovo mamico in možakarja, ki piše te besede (po domače atija) vir užitkov, zadreg in tudi trpljenja. Če dobro premislim ima Gajevo iz dneva v dan večje in močnejše telo le dve problematični coni. Prva se skriva pod pleničko. Kaj se skriva v plenički pač ni vaš problem in ker gre za stvar higiene in javnega zdravja, se na tem mestu ne bi spuščal globlje v to zgodbo. Je pa zanimivo, da je posredno za presenečenja, ki že navsezgodaj zjutraj ali takoj po kosilu čakajo v plenici, kriva in osebno odgovorna ravno Gajeva glava. Če se prav spominjam ur iz srednješolske biologije, je glava namreč neposredno povezana s tistim tam spodaj. In kar gre v usta, mora nekje priti tudi ven.

Kljub temu mi tisto, kar gre v usta, ne dela tako strašnih preglavic, kot tisto kar iz njih prihaja. V mislih imam izredno glasne in vztrajne krike. Pred meseci je prišlo celo tako daleč, da so sosedje pričeli povpraševati, če je z našim kaj narobe. »Je kaj bolan, ko tako kriči, je vprašala gospa iz sosednjega stanovanja. »Tak pač je,« je dobila v odgovor. Ne vem, če je bila ravno vesela. Lani je morala prenašati hrup, ki ga ob resni obnovi stanovanja ne manjka. Komaj si je nekoliko oddahnila, že smo domov prinesli Gaja in njegove krike.

Gajeva glava namreč le redko joka, zato pa toliko rajši kriči. Včasih se resnično ustrašim za njegov sluh. Nekajkrat se je pripetilo, da mi je kriknil direktno v uho in povem vam. Še naslednji dan mi je v njem zvonilo. K sreči smo ljudje iznajdljiva vrsta in za vsak problem najdemo rešitev. Ker so kriki povezani večinoma z lakoto, žejo, zaspanostjo ali splošno razdraženostjo, še najbolj pomaga, če zevajočo glasno luknjo sredi Gajeve glave čim hitreje zamašiš. V ta namen sta zelo uporabni duda in steklenička mlekca. S prvo ali drugo v ustih se le stežka najde prostorček, skozi katerega bi na plan ušel krik.

Ker se ukvarjam s pisanjem zgodb za otroke in imam zato močno izostreno in nagajivo domišljijo, se Gajeva glava v mojih mislih večkrat spremeni v kaj drugega. Ko sredi noči zaslišim bojne krike iz njegove sobice, se zdrznem in pričnem tresti, kajti prepričan sem, da nas napadajo Vikingi. Zato si tudi ne upam blizu in mora usta z dudo zapolniti Karmen. Ko se naje in se mu napihnejo lica, pogledujem proti njegovim nogam, če se niso slučajno spremenile v žabje krake in kar predstavljam si, da bo vsak čas iz ust prišel glasen reg rega kvak.

Je pa Gajeva glava povezana tudi s pojavom rahle morske bolezni. Naj razložim. V nahrbtnik običajno težje stvari pridejo spodaj, zato da ohranimo nizko težišče. Če v nahrbtnik (ki je temu seveda namenjen) dam Gaja, pa se zgodi, da je največja teža na vrhu. Večkrat sem že pregledal nahrbtnik, pa mi nikakor ni uspelo najti načina, kako bi ga s seboj prenašal z glavo navzdol. Do sem vse v redu. Težave se začnejo, ko Gajeva glava prične močno opletati levo in desno, pri čemer se tudi sam začnem zibati kot kak pijanec in morska bolezen je edini logični rezultat.

Pa vendarle je ravno Gajeva glava tisti del Gaja, ki je povezan tudi z večino radosti. Zelo rada se smeji, čeblja v tri dni in spogledljivo pogleduje sem ter tja, da si človek ne more pomagati in se vanjo zaljublja vedno znova in znova.

Vse do naslednjega bojnega krika.

Vse kolumne našega očka Grega in njegovega zaklada Gaja, najdete v Očkovem dnevniku.