Otrok nas nikoli ne provocira ali z nami manipulira, temveč to, kar nosi v sebi, le izraža na najboljši način, ki ga glede na svoj razvoj trenutno zmore. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Številne vzgojne metode in nasveti, različni vzgojni stili, drugačni otroci … včasih smo sodobni starši kar zmedeni, če nas kdo vpraša, kakšna je »pravilna« vzgoja.

Za vas smo zbrali deset zlatih pravil za kakovosten odnos z otrokom ne glede na to, po kateri metodi oziroma kako vzgajate svojega otroka.

1) Spoštujte ga kot sebi enakovrednega

Če želite kakovosten odnos z otrokom – takšen, da bo med vama tekla medsebojna ljubezen, spoštovanje in empatično sprejemanje –, je prvi pogoj, da na otroka ne gledate kot na manjvredno bitje, temveč ga spoštujete kot sebi enakovrednega od rojstva naprej.

Otrok je resda veliko manj sposoben ter nima toliko izkušenj in znanja kot vi, toda od prvega dne naprej je kompetentna oseba, ki vam na način, ki ga v določenem obdobju razvoja zmore, sporoča, kdo je in kaj hoče.

Starši smo od svojih otrok tako fizično kot psihično močnejši, zato je v odnosu z otrokom vedno treba paziti, da ne zlorabljamo svoje nadmoči. Ali je neinvalidna oseba tudi večvredna od invalida, ker je fizično močnejša od njega?

PREBERITE TUDI: Sramežljiv otrok - Kako mu pomagati?

2) Poslušajte ga in ga vedno vzemite resno

Ko nekoga spoštujemo, mu zares prisluhnemo in njegova sporočila jemljemo resno. Če nam torej otroki potoži, da ga je na primer strah vode, ga ne bomo prepričevali, kako pretirava, temveč bomo njegove občutke vzeli resno in mu pomagali se z njimi soočiti.

In ko bo dojenček, ki ga hranimo, glavo obrnil vstran, bomo spoštovali njegov občutek, da je sit, in ga ne bomo več silili s hrano. Tudi s tisto le še eno žličko za mamico ne. In to tudi takrat, ko bomo prepričani, da od tako majhne količine hrane pa že ne more biti sit.

Če namreč otroku v že tako zgodnjem obdobju zadušimo njegov notranji občutek za sitost, ga bo kot odrasel skozi različne prehranjevalne motnje morda iskal vse življenje. In enako velja za vse ostale temeljne potrebe in občutke.

3) Sprejmite vsa njegova in lastna čustva

Strokovnjaki za psihologijo in vzgojo so si med sabo enotni, da če starši na določeno otrokovo dejanje odreagiramo zelo intenzivno (če nas na primer nekaj zelo razjezi), je to očiten znak, da nam je otrok »pritisnil na nek naš gumb« oziroma odprl neko lastno nerazrešeno čustveno rano.

Seveda se lahko vedno slepimo, da smo tako zelo jezni le zato, ker se otrok »grdo« vede. Toda pri tem ne smemo nikoli pozabiti, da otrok tega ne počne nalašč ali s točno določenim namenom, da nas torej ne provocira ali z nami manipulira, temveč to, kar nosi v sebi, le izraža na najboljši način, ki ga glede na svoj razvoj trenutno zmore.

Pri otrokovem »grdem vedenju« gre velikokrat v resnici le za naše skrite občutke, ki jih otrok prinaša na dan in nam tako ponuja priložnost, da se z njimi soočimo.

In, ali ste vedeli, da otroci zato, ker so od nas staršev eksistencialno odvisni, v izbiri med sabo in starši, skoraj vedno izberejo starše? Tudi, če morajo na ta račun sebe zatreti in zlomiti lastno integriteto. Starševska odgovornost je zato še toliko večja.

PREBERITE TUDI: BLOG - Ko me hčerka brcne, udari ...

4) Ločujte med otrokovimi občutki in dejanji

Ko nas otroci s svojim neprimernim vedenjem jezijo in ne ubogajo, je včasih res težko uvideti, da je tudi jezen, frustriran in nekontroliran otrok v resnici otrok v stiski. V takšnih trenutkih je zelo dobro, da se spomnite na ločevanje med otrokovimi čustvi in dejanji.

Otroku je treba vedno znova zagotoviti, da z njegovimi čustvi ni nič narobe, četudi jih izraža na način, ki ga sami ne maramo, ne dovolimo ali celo prepovedujemo. Le tako, da sprejmemo vsa otrokova čustva, ga namreč lahko naučimo konstruktivnejših načinov izražanja vseh občutkov.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je za vsakega mojstra potrebna vaja. In številne napake. Otroci potrebujejo približno 18 let, da se naučijo na socialno sprejemljiv način izražati vsa svoja čustva – tako pozitivna oziroma prijetna kot negativna oziroma neprijetna.

Zato bodite potrpežljivi in ne skočite v zrak vsakič, ko otrok naredi napako, temveč mu mirno povejte, česa ne marate in kako bi lahko odreagiral drugače oziroma bolje zanj ter okolico. Pa ne pozabite, da otroke največ učimo z zgledom.

5) Redno se spomnite, da se otrokovi možgani šele razvijajo

»Pa kolikokrat sem ti že povedal, da tega ne dovolim!« se pogosto jezimo starši in imamo vse močnejši občutek, da nas otroci sploh ne upoštevajo in spoštujejo. Starši, ki se jih otroci bojijo, s tem seveda nimajo težav. Toda, ali menite, da ljubezen lahko biva tam, kjer je prisoten strah?

Če svojega otroka ne vzgajate s strahom, so takšni dogodki, ko se vam zdi, da so vaša navodila jalova, povsem normalni in del družinskega vsakdana. Otrokovi možgani se namreč šele razvijajo in pogosto od otrok pričakujemo več, kot so zmožni.

Starši smo namreč prepričani, da če smo otroku nekaj parkrat povedali, da bo to sedaj doumel in v skladu s tem tudi ravnal. Pri tem pa pozabljamo, da se v vzgoji otroka ne smemo usmerjati le na njegova dejanja (kakršnakoli že so), temveč nas morajo enako močno zanimati tudi občutki, ki so otroka spodbudili k tem dejanjem.  

PREBERITE TUDI: 5 razlogov ZA dolgčas

6) Dajte mu dovolj prostora in časa za svobodno ter nevodeno igro

»Otroci bi se samo igrali,« se zmrdujejo nekateri odrasli in pri tem pozabljajo, da se otroci med igro tudi največ (na)učijo. Toda predvsem svobodno igro, ko lahko sami preizkušajo svoje meje ter na svoj način spoznavajo svet in življenje.

Seveda pri tem tudi kdaj padejo in se poškodujejo, toda znanstvene študije kažejo, da imajo otroci naraven čut samoohranitve, ki jih ustavi, če jih zamika preveč nevarna skušnjava.

Vendar to velja le za otroke, ki so ta čut lahko razvijali že od majhnih nog. Tako, da so rastli ob starših, ki so jim zaupali ter jim omogočili dovolj prostora in časa za svoboden razvoj. Brez nešteto navodil, kako se kaj dela, brez nepotrpežljivega vmešavanja, ko otroku ne gre, in brez preprečevanja napak, ki jih otrok enostavno mora doživeti, da usvoji vse potrebne lekcije.

Zato pripravite obliže, predvsem pa razumevajoč objem, ki ga otrok potrebuje veliko bolj kot vse starševske dobronamerne nasvete.

7) Dopustite mu, da hodi po svoji sveti poti

Starši svojim otrokom želimo vse najboljše, zato jih tudi vzgajamo. Da bodo zrasli v zdrave, sposobne in zadovoljne odrasle ljudi. Toda pri tem pozabljamo, da naša podoba osebe, v katero se bo otrok razvil, ni ista kot podoba, ki jo v sebi nosi in razvija otrok.

Če je vaš otrok zelo športno talentiran, ga seveda spodbujate v tej smeri. Ali si želite, da se otrok priuči poklica, ki mu bo prinesel dovolj denarja in tako finančno varno prihodnost. Toda, kaj pa, če to ni otrokova sveta pot oziroma ga njegovo srce vleče drugam?

Starši svetovno znanega pisatelja Paula Coelha so svojega najstnika, ki je želel postati pisatelj in ne pravnik kot njegova starša, poslali celo na psihiatrično zdravljenje z elektrošoki, da bi mu to neumno zamisel izbrisali iz glave.

Zato si ne lastite svojega otroka in ne pozabite, da ste v resnici le njegov sopotnik, ki mu bo pomagal stopiti na pot, ki si jo bo otrok izbral sam.

PREBERITE TUDI: Podprite otroka, ko stopa na svojo pot

8) Učite se od otroka in cenite njegov prispevek 

V odnosu z otrokom smo starši res izkušenejši in modrejši, pa vendar je dobro, da pri tem ne pozabimo, da je vsak odnos dvosmeren proces. Da se lahko tudi starši od otrok veliko (na)učimo. V resnici so otroci s svojimi neposrednimi in nezamaskiranimi odzivi naši največji življenjski učitelji. Če smo jim seveda pripravljeni prisluhniti in pri tem globlje pogledati vase.

Pravzaprav si vsi želimo biti v odnosu vredni, zato svojim otrokom pokažite in povejte, da jih cenite in potrebujete. Da so dragocen del vašega življenja, saj ga obogatijo na poseben način - kot to lahko stori le otrok. Če se otroci počutijo vredne, veliko raje sodelujejo in sledijo našim željam, saj to počnejo za nas, ne pa zato, ker je tako pravilno in se tako mora.

Čeprav smo starši vodje družine, to še ne pomeni, da v otrocih ne moremo najti tudi svojih prijateljev, s katerimi se imamo lepo in si več ne znamo predstavljati življenja brez njih.

9) Večkrat ga samo opazujte in se predajte trenutku

V sodobnem času nenehne akcije in neprestane produktivnosti imamo ljudje vse več težav se zares ustaviti in umiriti. Tudi, ko gre za odnos z otrokom, se nam zdi, da moramo z njim ves čas nekaj početi, se z njim pogovarjati, mu kaj predstaviti, ga kam peljati … ga vzgajati.

Pri tem pa pozabljamo, da se vzgoja dogaja tudi med vrsticami in da je tudi v vzgoji tako kot aktivnost pomemben tudi premor. Čas, ko se ustavimo in otroka samo opazujemo. Pa ne zato, da bi o njem kaj novega izvedeli, dobili kakšno novo idejo ali se sami kaj naučili o vzgoji ali življenju.

Temveč zgolj zato, da smo na mestu opazovalca in uživamo v trenutku, ko le gledamo svojega otroka in se prepuščamo občutkom, ki nas prelivajo, da brez vmešavanj stečejo preko našega telesa, uma in srca. Ko enostavno smo starši, kakršnikoli že smo, svojega otroka, kakršenkoli že je. Tukaj in zdaj. Zato čim več vadite takšen premor od vzgajanja in ne skrbite – vaja dela mojstra.

PREBERITE TUDI: 50 vaj čuječnosti in sproščanja

10) Dopustite mu, da vam pomaga zaceliti ranjeno srce

Res je, da večina staršev vse, kar počnemo v odnosu do otrok, to počnemo iz ljubezni do njih, pa četudi jih pri tem ranimo. Pa vendar odnos z otrokom brez ljubezni ne more biti kakovosten. Otroci namreč najlažje in najlepše rastejo ter se razvijajo v ljubečem okolju, pa četudi so zmožni preživeti tudi zelo boleče in travmatične družinske okoliščine.

Ste v odnosu z otrokom ugotovili, da težko pokažete in izrazite ljubezen? Brez skrbi, otroci so trdoživa in zelo empatična bitja, ki vas razumejo in so vam pripravljena marsikaj odpustiti.

Zato svojemu otroku predstavite svojega notranjega otroka in jima dopustite, da se skupaj podata na pustolovščino odkrivanja ljubezni. Ljubezni, ki zna govoriti nešteto jezikov ter odpira tudi najbolj ranjena in zaprta srca.