Ko partnerja postaneta starša, je partnerstvo na stranskem tiru.

/11 /11

Postali ste družina!

Z rojstvom otroka partnerja postaneta starša: v svoj odnos sprejmeta ranljivo, nebogljeno in popolnoma odvisno bitje, za katerega je biti potrebno ves čas na razpolago. Vloga matere in očeta zahteva veliko časa in še več energije. In ko se po celem dnevu odzivanja na potrebe svojega novorojenčka umiriš, uspeš malce spočiti in poskrbeti za osnovno higieno, se ti po glavi mudijo misli le o tem, kako pridobiti nekaj več minut spanca, kaj si pripraviti za večerjo in koliko časa je še ostalo do naslednjega »alarma«. Misli in želje po intimnosti kar izpuhtijo v kronični utrujenosti novopečenih staršev. Osredotočanje na otrokove potrebe zameglijo naše. Starševstvo nas tako prevzame, da si partnerstvo še dolgo ne more opomoči. Pa vendar – eno brez drugega ne gre.

Najprej partnerji

V svoji romantični zaljubljenosti najdemo nekoga, ob katerem se počutimo domače. Veže naju posebna kemija, ki ji ni videti konca. Midva sva nepremagljiva in edinstvena, povezana na vse načine in vseh ravneh. V tej začetni zaljubljenosti si težko predstavljamo, da si bomo kdaj bolj želeli spanca kot poljubov, včasih celo samote in miru bolj kot večerje v soju sveč.

Potem pride ljubezen. Ko se odločiva, da si bova stala ob strani, da se bova trudila in bila pripravljena za najin odnos skrbeti. Takrat ob konfliktih in komunikacijskih šumih ugotoviva, da je odnos nekaj spremenljivega, nekaj na kar je mogoče vplivati, ga voditi in spreminjati. Nekaj, kar lahko raste, če ima možnost in tudi propade, če je prepuščen samemu sebi. Nekaj, kar je potrebno negovati!

In ko v tej ljubezni postaneta partnerja starša, se skrb za odnos postavi na stranski tir. Preplavljena v svojem starševstvu si želita kar najbolje poskrbeti za dojenčka.

Partnerja temelj družine

Da bi lahko kar najbolje poskrbeli za svoje otroke, jim bili na razpolago in se sočutno odzivali na njihove potrebe, je pomembno, da smo med seboj povezani. Najin odnos je temelj vseh družinskih odnosov in pomeni varnost naše družine. Partnerska nepovezanost pri otrocih prebudi občutke nevarnosti, strahu, zaskrbljenosti, nemira, tesnobe ipd., kar jih privede do tega, da se oni trudijo povezati starša, kar pa ni njihova odgovornost.

Poskrbimo za naju

V izogib temu, da otroci prevzemajo naše odgovornosti, je pomembno, da poskrbimo zase. Za najin partnerski odnos. Vzemiva si čas za naju. Ustvariva si romantične trenutke. Posvetiva se tistim skupnim radostim, ki so naju zbližale.

Po rojstvu otroka se lahko prebudijo občutki osamljenosti, zato si povejmo, kako se pogrešamo, kaj si drug od drugega želimo in kje se lahko srečamo. Začetki ponovnega romantičnega zbliževanja so lahko nerodni in zabavni, pa vendar je to nekdo, ki ga imamo radi, se ob njem dobro počutimo in nam je blizu. Ker se nahajamo v drugačnem, še ne toliko poznanem življenjskem obdobju (mlado starševstvo), se lahko počutimo tudi nelagodno, tesnobno ali nas je sram. Pomembno je, da lahko to nekomu zaupamo.

Spomnimo se tudi, kaj nas je na partnerju tako pritegnilo, da smo se zaljubili vanj. Poiščiva način, kako bova ob starševstvu tudi partnerja, kdaj si bova vzela čas za naju, kaj bova počela in kako poskrbela za odnos, na katerem stoji družina.

Bodimo vzor

Tudi naši otroci se že od rojstva naprej učijo, kakšne partnerske odnose bodo lahko pričakovali v svoji odraslosti. Ali bo to ljubeče partnerstvo, kjer je ljubezen mogoče čutiti v vseh kotičkih doma, ali ohlajen odnos dveh odraslih, ki si delita skupno gospodinjstvo? Naj imajo priložnost videti medsebojno spoštovanje in odgovornost za odnos.