/11 /11

Zastrašujoč je podatek, koliko otrok se samopoškoduje. Najbolj pogosta oblika škodovanja samemu sebi je rezanje telesa. Kaj storiti, ko opazimo, da je otrok nagnjen k samopoškodovanju, smo vprašali specializantko psihoterapije Lauro Tratnik.

Kako pomagati, ko prepoznamo samopoškodovanje?

Bodite iskreno odkriti o tem kaj ste opazili ter pokažite svojo zaskrbljenost. Povprašajte otroka ali se kom pogovarja o samopoškodovanju ali ne? Ne pritiskajte nanj, če samopoškodovalna dejanja zanika! V tem primeru pustite »vrata odprta« za pogovor: »Če se boš želel pogovoriti o čemerkoli, sem ti na razpolago!« Eden od načinov da pridobimo osebno k sodelovanju je »spoštljiva radovednost« skozi preprosta vprašanja pridemo do odprtosti za delitev občutkov: »Kje na tvojem telesu se najpogosteje poškoduješ? So določena razpoloženja sprožilec, da se samopoškoduješ?« Pomembno je ostati kljub umiku samopoškodovanega v stiku z njim in iskati nove priložnosti za povpraševanje sploh če vidite da se samopoškodovanje nadaljuje. Sočasno spoštujte njegovo zasebnost, razen v primeru, da gre za življenje.

Odkrit pogovor o lastnih izkušnjah kako pomembno je čustva sprejemati. S tem širite otrokovo kapaciteto za prepoznavanje čustev in ga učite uporabiti pozitivne mehanizme obvladovanja čustev. Iščite priložnost kjer boste lahko otroku pomagali zdržati negativne emocije na načine, ki so konstruktivni in zdravi.

Mnogim brez strokovne podpore ne uspe ven iz tega začaranega kroga. Samopoškodovanje namreč potrebujejo kot sredstvo za nadzorovanje svojih čustev in občutij. Dokler se ne naučijo druge strategije kako ravnati v obremenjujočih, zanje neznosnih situacijah in kako ravnati z močnimi občutji in doživljanji se samopoškodovanju ne bodo odpovedali.

Strategije za samopomoč v kriznih situacijah:

Pomembno je otroka naučiti veščin s katerimi si lahko sam pomaga, ko pride do prehude čustvene napetosti:

- v roko naj vzame kakšno stvar (igračo, spominek, nekaj kar ga spomni na prijetne situacije),

- samopomiritev (pogleda naj fotografije njemu varnih oseb, da zapolni občutek praznine),

- naj se fokusira na prijetne občutke (vonji, temperatura, okus, dotik),

- samodolžnosti (terapevtski dogovor, zastavljeni cilji),

- pokliče pomoč v stiski (SOS telefon, zaupni prijatelji),

- preusmeritev pozornosti (na dihanje, glasbo, branje, predmete),

- štetje do 10, počakat 15 min, reči »NE! STOP«,

- razmisliti in ovrednotiti prednosti in slabosti samopoškodovanja,

- poiskati socialni stik in se izogniti samoti (obisk, sprehod, druženje),

- naj zapiše svoje misli in občutke v dnevnik razpoloženja,

- občutke poskusiti izraziti z risanjem skozi risbo,

- na kožo naj pritisne kocko ledu (čuti spremembo na koži, a je ne poškoduje),

- elastika okoli zapestja (naj napne in spusti, skeleč občutek ob tem kože ne poškoduje),

- zmanjševanje skušnjave s tem, da odstrani zanj potencialne ranljive predmete,

- čustveno napetost sprostiti z pretepanjem blazine ali boksarsko vrečo,

- športna aktivnost,

- zaposliti roke,

- napiše naj pismo osebi, ki ga je razžalostila, ujezila, prizadela,

- pisanje zgodb ali pesmi.

Zanimiva je tudi ideja metulja: na del telesa, ki ga otrok želi poškodovati nariše metulja. Če slika zbledi na da bi se posameznik samopoškodoval, pomeni, da je metulj preživel in odletel stran, kar mu daje občutek, da je nekaj dosegel. Če se posameznik poškoduje kjer je narisal metulja ga mora sprati.

Kje poiskati strokovno pomoč?

Starši ali otrok se lahko obrnejo po pomoč na šolske svetovalne delavce (pogovor, informiranje, svetovanje), kliničnega psihologa, pedopsihiatra (diagnostika motenj, zdravila), psihoterapevta (skozi pogovor raziskovanje in razumevanje bolečih izkušenj, občutkov in čustev, odkrivanje čustvenih ovir, ki onemogočajo polno življenje) ter razna društva kjer se oseba sreča z drugimi, ki se soočajo s podobnimi težavami.

Soočanje s samopoškodovanjem je lahko neprijetno tudi za vas. Če niste prepričani kako reagirati, poskusite sploh ne odreagirati. Bolje je namreč ne odreagirati kot odreagirati negativno. Poiščite pomoč, pogovorite se z nekom, ki mu zaupate o svojih občutkih in reakcijah. Tudi vas bo to, da delite z nekom svojo stisko ohranjalo v čustvenem ravnovesju ob soočanju z samopoškodovanjem. Pomembno je vedeti, da nihče ne more spremeniti druge osebe! Naša glavna pomoč osebi, ki se samopoškoduje bo zagotavljanje podpore in vzpostavitev iskrenega zaupanja.

Kaj lahko starši storijo kot preventiva, da do samopoškodovanja sploh ne bi prišlo?

Družina je prvi socialni sistem v katerem otrok živi in ki s svojimi značilnostmi vpliva na osebnost otroka v vseh fazah njegovega razvoja. Otrok se v družini nauči spoprijemanja s stresom in premagovanja čustvenih stisk. Čustvena opora najbližjih mu posreduje spretnosti za obvladovanje napetosti in odpiranje načinov ugodja in sprostitve. Otrok začne spoznavati kako se v njegovi družini ravna s čustvi od prvega trenutka življenja v njej. Potrebuje ogromno čustveno ugodnih izkušenj ljubezni in varnosti, da bi lahko obvladal vse spremembe ki jim mora biti kos. Mir, zaščita, ljubezen, nežnost, čustvena podpora. Otrok se ob starševski umirjeni prisotnosti sam uči kako regulirati na vzburjenje. Če tega ob starših ni doživljal, ker ga starši niso znali pomiriti, je otrok prepuščen sebi in okolici, ki lahko iz njega in v njem izzove najrazličnejše nefunkcionalne odzive. Za razvijanje sposobnosti regulacije čustev, kot so na primer jeza, strah, žalost in s tem povezanimi občutji otrok nujno potrebuje starše, ki mu pomagajo pri učenju, kako predelati težke občutke, kako se notranje umiriti in kako predelati čustvena stanja.

Nekaj smernic vzgoje otroka v izogib samopoškodovanju:

- pogovori z otroci o spoštovanju in vrednosti njihovega telesa,

- učenje soočanja z realnostjo in s frustracijami,

- prepoznavanje in poimenovanje čustev,

- dovoljenje za vsa čustva in njihovo konstruktivno izražanje,

- prakticiranje pozitivnih strategij soočanja s stresom,

- razvijanje socialnih veščin.

Če imate vprašanje za Ringarajino strokovnjakinjo Lauro Tratnik, ji ga lahko zastavite TUKAJ.