(Foto: Freepik.com)

/11 /11

Kot novorojenček je otrok nebogljeno bitje, ki nujno potrebuje nekoga, da zanj skrbi, saj v nasprotnem primeru ne bi preživel. Le če sta zagotovljeni obe komponenti skrbi za otroka, biološka in prihocosialna, se lahko ustvari pozitiven čustveni odnos med otrokom in njegovo materjo.

Nagonsko vedenje

Interpretacije, ali je človekovo vedenje v odnosih (torej tudi v odnosu do lastnih otrok) naučeno, prirojeno ali kombinacija obojega, so različne.

V članku bom poskušala nekoliko pobliže predstaviti eno izmed teorij razvojne psihologije, tj. etološko razvojno perspektivo, ki razlaga človeško (in tudi živalsko) vedenje znotraj evolucijske teorije, torej na biološki osnovi. Temelji na preučevanju nenaučenega vedenja, s posebnim poudarkom na instinktivnem vedenju. Instinkti, spontani sistemi obnašanja, kot produkt evolucije pomenijo veliko preživetveno vrednost za vse vrste živih bitij. Zoolog Niko Tinbergen je na primer odkril, da galeb po izvalitvi svojih mladičev odstranjuje jajčne lupine iz varovalnih nagibov, in sicer zato, ker plenilci veliko bolj preiskujejo teren, če tam naletijo na jajčne lupine, saj te obetajo bližino hrane – mladičev. Tudi pri človeku so našli presenetljivo veliko obnašanja, ki naj bi imelo nagonsko osnovo: pozdravljanje, agresija, podobni so odzivi pri navezovanju stikov (npr. očesni stik), pozdravljanju, navezovanju spolnega komuniciranja itd.

Pridobivanje izkušenj

Etologi torej zagovarjajo trditev, da se otrok rodi z dispozicijami, ki mu omogočajo obnašanje, s katerim pritegne druge osebe, da zanj skrbijo; dojenček se na primer joče, kliče, se smehlja in s tem doseže stik s skrbnikom. Dojenčki naj bi bili torej biološko pripravljeni, da prispevajo k razvijanju vezi z materjo, saj jim to veča možnost preživetja. A to ne pomeni, da etologi v celoti zanikajo pomen učenja. Nasprotno, priznavajo, da je vedenje sesalcev (še posebno človeka) zelo spremenljivo in da učenje igra pomembno vlogo, a obenem poudarjajo, da vsaka vrsta izkazuje svojsko vedenje, npr. orientacijske sposobnosti, hranjenje, dvorjenje, parjenje in skrb za mladiče. Tako ima na primer starševsko vedenje pri človeku močne biološke korenine, kar pojasni zelo močne emocije, povezane z vedenjem, vendar pa se detajli našega vedenja izoblikujejo šele skozi naše življenjske izkušnje – še posebej v času našega otroštva, pa tudi skozi izkušnje obdobja adolescence, izkušnje zakona itd.

Ustvarjanje čustvenega odnosa

Za ustvarjanje čustvenega odnosa med otrokom in materjo ni dovolj, da mati otroku zgolj zadovoljuje osnovne biološke potrebe; potrebna je širša interakcija med njima. Znane so raziskave iz živalskega sveta, ki jih je opravil psiholog Harlow. Opičje mladiče je vzgajal na več načinov: nekatere na običajni način z materami; druge v golih kletkah, ločene od matere; tretje v podobnih kletkah zraven žičnatih lutk v obliki matere, ki so imele na mestu, kjer je sicer bradavica, majhne cuclje, da so mladiči lahko sesali; v četrti skupini so bile ponarejene žičnate matere oblečene v krzno. Normalni opičji mladiči so menjaje raziskovali okolico ter se vračali in stiskali k materam. Mladički, ki so jih vzgajali stran od mame, so samo čepeli v kotu in prestrašeno gledali. Ko so odrasli, niso obvladali družabnosti, če so imeli mladiče, zanje niso kazali običajnega starševskega zanimanja. Tisti mladički, ki so jih vzgajali z žičnatimi materami, so bili podobni skupini brez mater. Duševno zdravje tistih mladičkov, ki pa so jih vzgajali s kožuhovinastimi materami, je bilo boljše. Opice so precej časa preživele v objemu – podobno, kot bi z normalnimi materami – in to jih je vsaj delno usposobilo, da so se igrale in raziskovale okolje, kadar se niso tiščale k materam. Tudi ko so odrasle, so bile v opičji družbi nekoliko uspešnejše. Telesni dotik, pa čeprav z umetno kožuhovinasto materjo, je opici dal tolažbo, pomiritev in pogum za ponovno vrnitev v raziskovanje.

Navedeni primer (čeprav je iz živalskega sveta) nam potrjuje, da je otrok, če ni deležen »ljubezni« v smislu dotikov, ljubkovanja, pestovanja, preveč preplašen, da bi si upal raziskovati okolico. Da otrok lahko odraste ter postane neodvisen in samozavesten, mora razviti občutek, ki prihaja iz zanesljivega občutja ugodja in varnosti. Šele ko otrok razvije zaupanje v mater, lahko namreč razvije tudi zaupanje do drugih ljudi. To pa je eden od ključev za ustvarjanje uspešnih medosebnih odnosov.

Razvoj otrokove navezanosti

O navezanosti otroka na mater lahko govorimo, ko otrok prične prepoznavati svojo mater kot tisto osebo, ki mu daje vso nego in čustveno oporo. Mati tako postane objekt otrokovih interesov, pričakovanj in hrepenenj.

V prvih dveh mesecih življenja otrok ni sposoben ustvarjati stikov z okoljem, se pa razvije simbioza med materjo in otrokom; ta daje otroku občutek varnosti, ki je temelj kasnejšega zaupanja v ljudi in vase. V tej fazi otrok ne loči med seboj in materjo, zanj ta vez pomeni celoto na spoznavnem, čustvenem in fiziološkem področju. Ko je otrok star okoli dva meseca, se veseli stika s katerokoli drugo osebo oziroma je »navezan« na vse osebe, ki z njim prijateljsko ravnajo, ne glede na sorodstvene vezi. Ta stopnja je zato znana kot nespecifična navezanost.

Drugo stopnjo navezanosti, specifično navezanost, dojenček začne razvijati pri treh do šestih mesecih starosti. Matere še ne zaznava kot celoto, zato pa stik ustvarja predvsem z nekaterimi njenimi deli telesa: lasmi, očmi, prsmi, glasom itd. Otrok v tem obdobju pogosto ne dovoli vsem, da bi ga hranili, ljubkovali, dajali spat in podobno. Okoli osmega meseca razvije tipično vedenje, t. i. »osemmesečno bojazen«, ko se začne bati tujih oseb (tuje osebe so zanj vse, ki z njim niso v tesnem vsakodnevnem stiku): odvrača pogled, ko ga tuja oseba ogovori, začne jokati, če ga oseba, ki je ne pozna, želi dvigniti v naročje itd. Dojenček hoče biti le zraven svoje matere in le z njo deliti svoja čustva.

Že po prvem letu starosti pa začne otrok kazati tudi navezanost na druge osebe, ki zanj skrbijo oz. se z njim družijo (na očeta, stare starše, brate, sestre, tete, vzgojitelje itd.). Ta stopnja se imenuje večkratna ali multipla navezanost. Otrok jo doseže približno v 18. mesecu starosti. Okoli tretjega leta simbioza med otrokom in materjo razpade, kar večkrat spremlja depresija, a navezanost ostaja.

Individualne posebnosti

Med otroki obstajajo pomembne individualne razlike v kakovosti razvoja simbioze z materjo in v navezanosti na mater. Ustrezen razvoj otrokom omogočajo matere, ki so dovolj občutljive za otrokove potrebe in jih tudi ustrezno zadovoljujejo. To je pogoj, da dojenček lahko razvije občutek varnosti, ki ga prenaša tudi v nadaljnjo otroško in kasneje odraslo dobo. Primarna navezanost naj bi bila osnova za vse nadaljnje navezanosti, ki jih človek v življenju oblikuje (do zakonca, lastnih otrok, prijateljev itd.). Cugmasova našteva več pozitivnih vidikov razvoja varne navezanosti otroka: večja družabnost, večje zagotavljanje pomoči drugim in tudi lažje sprejemanje pomoči, ko je to potrebno, manj vedenjskih problemov, boljše obvladovanje okolja (npr. otroci manjkrat padejo), pozitivnejši pristop k reševanju problemov, pozitiven odnos do sebe, manj konfliktni odnosi s starši in prijatelji itd.

Močnejša navezanost posameznika na določene ljudi je torej zanj življenjskega pomena. Ostati sam je, kot je dejal angleški psihiater John Bowlby, eden največjih strahov v življenju človeka. Mogoče imamo tak strah za smešen, nevrotičen ali nezrel, a za njim stoji tudi dober biološki razlog. Skozi ves čas obstoja človeštva je človek lahko preživljal krize in se spopadal z nevarnostmi s pomočjo drugih ljudi, prijateljev. Zato lahko sklepamo, da je potreba po navezanosti vgrajena v njegovo naravo.

Preberite še...

• Bowlby, J. (1989). A secure base. London: Tavistock/Routledge.
• Crain, W. (1992). Theories of development. London: Prentice-Hall International.
• Cugmas, Z. (1997). V čas Konjic vtkane sanje … Slovenske Konjice: Vzgojno-varstveni zavod Vrtec.
• Cugmas, Z. (1998). Bodi z menoj, mami. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.
• Hinde, R. A. (1989). Ethological and relationship approaches. V R. Vatsa (Ed.), Annals od child development, št. 6, Greenwitch, CT: JAI Press.
• Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta v Ljubljani.
• Praper, P. (1992). Tako majhen, pa že nervozen? Predsodki in resnice o nevrozi pri otroku. Nova Gorica: Educa.
• Shaffer, D. R. (1989). Developmental psychology: childhood and adolescence. Pacific Grove: Brooks/Cole Publishing Company.