/11 /11

Neplodni pari lahko izbirajo med različnimi vrstami medicinske pomoči, med katerimi so nekatere tehnološko naprednejše metode zdravljenja lahko precej drage. Čeprav večina žensk zapletenih oploditvenih postopkov ne potrebuje, pa tistim družinam, ki drugače ne bi mogle imeti otrok, medicinska pomoč predstavlja pravi božji dar.

Na oploditvene postopke je vezano malo morje strokovnih izrazov. Kaj pomenita kratici IVF in ICSI? Kakšna je razlika med darovalcem jajčeca in nadomestno materjo? Če vas omenjeni izrazi begajo, berite dalje in izvedeli boste vse o različnih vrstah in postopkih medicinske oploditve.

• Klasična IVF (ang. in vitro fertilization – “in vitro” oploditev). Pri “in vitro” oploditvi ženska uživa zdravila za plodnost, s pomočjo katerih proizvede večje število jajčec. Odvzem jajčeca z vbodom igle v vaginalno steno se spremlja s pomočjo ultrazvoka, pri postopku pa se navadno uporablja anestezija. Na dan odvzema jajčec, moški prispeva vzorec svojih semenčic.
  
  Jajčeca se nato v laboratoriju oplodi s semenčici . Po parih dneh se nekaj zgodnjih zarodkov vzame iz inkubatorja in vstavi v maternico preko materničnega vratu s pomočjo postopka, ki je v mnogih pogledih podoben PAP testu. Pri tem se računa na to, da se vsaj eden od zarodkov uspešno ugnezdi in se razvije v zdravega otroka. Zarodke, ki niso bili uporabljeni pri prvem poskusu vsaditve, je možno shraniti za kasnejšo uporabo

• ICSI (ang. intra-cytoplasmic sperm injection - neposredni vnos semenčice v citoplazmo jajčne celice). Metoda ICSI je velik napredek pri zdravljenju moške neplodnosti. Klasična “in vitro” oploditev zahteva veliko količino zdravih semenčic za oploditev jajčeca. Pri ICSI pa je potrebno le eno semenčice na jajčno celico. Veliko moškim z nizkim številom ali motenim pretokom semenčic je metoda ICSI v veliko pomoč.
  
  Pod mikroskopom se eno semenčice vbrizga neposredno v odvzeto jajčece. Zigota (združeno jajčece in semenčice) se nekaj časa hrani v inkubatorju in se nato prenese v telo ženske na isti način kot pri “in vitro” vsaditvi zarodka.

• Darovanje jajčeca. Ženska z maternico, ki nima jajčec (npr. zaradi prezgodnje menopavze) ali pa se njena jajčeca težko oplodijo, lahko sama donosi jajčeca, ki jih daruje nekdo drug. Darovalka jajčec pred odvzemom jemlje zdravila za plodnost, kar zagotovi, da proizvede veliko število jajčec, podobno kot pri “in vitro” oploditvi. Po odvzemu darovanih jajčec, se ta v laboratoriju oplodijo in vstavijo prejemnici v maternico.

• Nadomestno materinstvo. Ženska, ki nima maternice, ali zaradi zdravstvenih razlogov otroka ne sme donositi, ima vseeno lahko lastne (biološke) otroke v primeru, da ima jajčeca. Postopek poteka tako, da ženska jemlje zdravila za plodnost, da bi proizvedla čim večje število jajčec, ki se odvzamejo in oplodijo s partnerjevimi semenčici. Ker v laboratoriju ni možno vzgajati zarodka preko začetnih faz razvoja, se zarodek premesti v maternico nadomestne matere, ki ga donosi vse do rojstva. Pri parih, kjer ženske nimajo niti jajčec niti maternice, se lahko uporabi jajčece darovalca ali jajčece nadomestne matere, ki se oplodi s semenčici biološkega očeta.

Mnogi čustveni, pravni in etični aspekti nadomestnega materinstva so lahko vzrok za raznorazne zaplete vezane na skrbništvo nad donošenim otrokom - ne samo kadar nadomestna mati otroka ne želi predati (po zakonu ji namreč lahko pripada), ampak tudi v primeru, da starši zanj ne želijo prevzeti odgovornosti (npr. če se otrok rodi z genetsko okvaro). Trenutno v Sloveniji in večini evropskih držav zato zakonodaja prepoveduje nadomestno materinstvo, medtem ko je to legalno v ZDA, Kanadi, Novi Zelandiji, Izraelu, Ukrajini, Rusiji in Indiji.

Vir: http://www.drspock.com