Ločitev je boleča za odrasle, še bolj pa za otroke!

/11 /11

Ločitev je zelo stresna

Enkrat smo v skrajni jezi, besu in maščevalnosti, drugič morda bolj zaviti v žalost, sram in strah, spet tretjič lahko naše razpoloženje niha ali pa smo morda navzven čisto otopeli in obupali. Kar so vse normalni odzivi na izgubo in spremembe. Prekinitev partnerskega odnosa je namreč med največjimi povzročitelji stresa. Zato je pomembno je, da si dovolimo izžalovati izgubo in da poiščemo načine, tehnike ali oblike pomoči, ki nam bodo pomagali se sprostiti, umiriti in se premakniti z mrtve ali vroče točke ter zgraditi nove temelje za nadaljnje življenje.

Tudi otroci ob ločitvi doživljajo stres

Življenje se z razpadom partnerskega odnosa še zdaleč ne konča, četudi se nam v prvem trenutku morda zdi, da se je čas ustavil. Kar je še posebej pomembno, če sta bivša partnerja tudi starša skupnim otrokom. Če je ločitev tako boleča za odrasle, kako je šele za otroke!

Otroci si običajno (če ni med staršema bilo odprtega fizičnega ali čustvenega nasilja) želijo videti oba starša srečna drug z drugim in pod isto streho, saj to pomembno prispeva k njihovi čustveni varnosti in občutku ljubljenosti. Ko se starša razideta, zato tudi otroci doživijo stres, šok in skupaj s starši gredo skozi čustvene turbolence.

Bitka med staršema je za otroke zelo škodljiva

Še posebej boleče in škodljivo za čustveni razvoj otrok je, če se znajdejo sredi vojne vihre med staršema. Včasih je ta »vojna« lahko odprta in vidna navzven, včasih pa gre bolj za »prikrito vojno« in »gverilske bitke«. Lahko delamo nevede in nezavedno, včasih pa gremo povsem zavestno v bitko. A v obeh primerih so žrtve v prvi vrsti otroci.

Prizadeti bivši partnerji in starši pogosto težko sprejmejo, da se je nemogoče »maščevati« bivšemu/i, ne da bi ob tem prizadeli tudi svojega otroka. Pogosto »vojno« med staršema – bivšima partnerjema namreč prenesemo na otroke. Običajno nehote in nezavedno (npr. zamujamo, mimogrede grdo govorimo o bivšem/i, pozabljamo otrokove stvari/obveznosti), včasih pa tudi zavestno, ko želimo drugemu staršu nekaj sporočiti preko otroka (npr. se sovražno vedemo do bivšega/e, namerno zavlačujemo s plačilom preživnine ali prekinemo stike z otroki, četudi si jih otroci želijo, ker se ne moremo zmeniti z bivšim/o). Ko smo sami preplavljeni z negativnimi čustvi, včasih težko razmišljamo in iščemo kompas, kako ravnati, da bodo otroci kar najmanj prizadeti.

Smernice za ločene starše

 1. Osnovno merilo (ne le za ločene starše) je vedno vprašanje, ali je moja odločitev (beseda/dejanje/opustitev dejanja…) v korist otroka? Kaj pomeni zanj? (In ne v prvi vrsti, kaj pomeni za bivšo/bivšega!)

2. Dobrobit otrok naj bo naša dodatna motivacija, da po razhodu čim bolje in čim hitreje poskrbimo zase. Ni dovolj, da se usmerimo le v otroke, četudi so ti v trenutkih brezupa pogosto naša glavna motivacija, da zmoremo še kolikor toliko normalno živeti. Poiščimo načine in (odrasle) ljudi, ki nam lahko pomagajo sprostiti vsa nakopičena težka občutja, nato pa počasi prerasti rane in bolečine, jezo in zamero ter nas usmerjajo k skrbi zase in za otroke. Pomembno je imeti/poiskati vsaj enega odraslega razumevajočega sogovornika, ki nam je pri tem v oporo in pomoč.

3. Zavedajmo se, da smo odrasli otrokovi zaupniki, medtem ko je za otroke preveliko čustveno breme, da bi bili naši zaupniki v naši stiski (četudi se tega še ne zavedajo in so marsikdaj pripravljeni to postati).

4. Spodbudimo otroke in ustvarimo čustveni prostor, da lahko na sebi primeren način izrazijo, kar doživljajo v zvezi z ločitvijo (preko besed, kretenj, risanja, glasbe …) in jim pomagajmo čuteče poiskati njihove besede.

5. Ne govorimo nesramno o drugem staršu – ne »blatimo« ga, ker za otroka je partner, ki je odšel, še vedno njegov edini oče/mama in s tem svetinja. Kar pa ne pomeni, da otroku namerno prikrivamo osnovna dejstva - resnico. A bodimo taktni in obzirni do doživljanja otroka.

6. Ne pozabimo, da otrok hrepeni po tem, da bi imel še vedno oba starša – z obema želi imeti stik (če le ni bil ta starš do njega kdaj nasilen ali na drug način zlorabljajoč). Četudi včasih najprej pride na dan zamera in odklanjanje starša, ki je odšel, je naloga tega starša, da vztraja in išče nove načine, kako otroku dokazati, da bo kljub vsemu vedno ostal njegov starš in se bo zanj boril. Otrok na ta način tudi »preverja«, koliko staršu še pomeni.

7. Otroku dajmo jasno besedno in čustveno »dovoljenje«, da se sme imeti lepo tudi pri drugem staršu, brez strahu in krivde, da bi s tem prizadeli nas. Otroci se namreč včasih, ko vidijo našo prizadetost ob ločitvi ali so bili priče težkim predhodnim konfliktom, počutijo krive, da jim je bilo lepo in se bojijo povedati, ker jih je strah naše prizadetosti in zato včasih zelo izbirajo, kaj povedo in kako.

8. Priznajmo si, da smo z bivšim/o »v vojni«. Zato mu običajno pripišemo več sovražnih in negativnih naklepnih dejanj, kot komu drugemu (kar je razumljivo, saj je bilo naše zaupanje vanj izdano) in se zato nanj običajno odzivamo bolj negativno ali vsaj zadržano tudi, ko gre za starševsko sodelovanje v korist otroka. V takih trenutkih nam je lahko v pomoč, če se vprašamo, kako bi se odzvali na enako dejanja partnerja pred razpadom partnerske zveze.

9. In nenazadnje - trudimo se pošteno in po najboljših močeh izpolnjevati sklenjene dogovore o skupnem starševstvu, ki pa naju bo za vedno povezovalo.

10. Ne pozabimo, da ne glede na vse, ostajamo otrokov/a edini/a oče/mama, četudi morda ne živimo več ves čas skupaj. Otrok nas potrebuje.