|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Od začetka nosečnosti me je spremljal občutek, da nekaj ni, kot bi moralo biti.

Uredništvo Ringaraja.net, 28.10.2021
Takrat se je zdanilo kot vsak prejšnji dan. Z dvomom. Z občutkom "praznega" trebuščka. Sedmi teden nosečnosti. Na zadnjem pregledu je bil utrip na zaslonu.

image
/11


Mogoče je bilo prezgodaj. Mogoče še nisem bila pripravljena.

In zdaj iščem krivca v sebi.

Poznam mehanizme, po katerih deluje krivda.

Pa vendar. Predam se krivdi.

 

Že od samega začetka nosečnosti me je spremljal občutek »nekaj ni tako, kot bi moralo biti«.

Sprva je bilo popolnoma neutemeljeno. Sčasoma pa se je vendarle utemeljilo.

 

PREBERITE TUDI: Potrebujemo dopust za izgubo nosečnosti

 

In res.

Takrat se je zdanilo kot vsak prejšnji dan. Z dvomom. Z občutkom "praznega" trebuščka. Sedmi teden nosečnosti. Na zadnjem pregledu sem videla utrip na zaslonu.

Ampak kot pravi moja babica "ko ti hudič ne da miru ??..."

Odločim se, da grem k zdravniku. Nimam termina. Ampak jaz se ne dam. Prosim, samo na kratko si oglejte. Pritožujem se, da imam občutek, da je nekaj narobe. Da nimam miru.

In ni bilo. Nekaj ??časa me je pripravljala s pogledom in molkom na slabe novice.

Priprave ni. In kljub nemiru, ki ga imate. Zdravnica je hotel namigniti s tem dolgim ??molkom. Kaj mi bo povedala.

Srček ne bije več. Spontani splav piše v poročilu.

Ubila sem ga, sem ji rekla. S svojimi mislimi. S črnimi mislimi. In solze se niso mogle ustaviti.

»No, potem ne bi bilo splava,« pravi skrbna zdravnica.

Te solze niso veliko pomagale.

Tudi tolažbe niso pomagale. Predvsem ne njena "še bo možnost za otroka, važno je, da si dobro", od te tolažbe mi je bilo samo še huje.

 

PREBERITE TUDI: Pismo mojemu otroku, ki ga ni več

 

Še dolgo zatem sem imela občutek, da se vse to dogaja komu drugemu. Ne meni. Pomislila sem, da sem dobro. Ni tako strašljivo. Ne boli.

Sledil je splav. Anestezija. Krvavitev.

Moji najbližji so iskreno trpeli. In bolj me je skrbelo zanje. In spremljal me je občutek krivde.

Meseci so minili.

Menstruacije nisem imela. Zamrznjena sem bila v tistem trenutku. Okamnela. Zadržana.

Telo. Naša nepogrešljiva ura. Bolje kot jaz je vedelo, kako sem.

Kemija je morala narediti svoje. Tableta me je nasilno vrnila v krog življenja. V nadaljevanje. Nisem bila pripravljena. Ne fizično. Ne v mislih. Nisem izpustila. Nisem prebolela.

 

S kotičkom očesa sem opazila nosečnice. Dojenčke. Dojenje. Majhne svežnje.

Nenadoma sem se ujela in nenadoma so se mi oči napolnile s solzami. Skrila sem jih.

Nisem si dala pravice in možnosti, da trpim. Morala bi biti že "zdrava".

Toda enkrat ustvarjena energija novega življenja ne more izginiti. Nikoli. In če je ni tukaj. Z mano.

Prisotna je nekje drugje. Ostaja.

 

PREBERITE TUDI: Kako je biti mama po treh splavih  

 

Čutila sem to. In mojo hči.

"Zakaj je morala oditi, ko si bila njena mama in ko ji je bilo s tabo najlepše, ni smela oditi, jezna sem." molčala sem. Zdaj se zavedam, da sem tudi jaz jezna.

Molčala sem. Pogoltnila solze.

Zdaj je ni tukaj. Ampak bila je. V mojem trebuščku. Ona je obstajala. To je bilo resnično.

Še vedno obstaja. Samo nekje drugje. Šele ko sem to ugotovila, sem jo lahko izpustila.

Lahko me boli. Ko sem to sprejela, me je osvobodilo.

To je bila edina pomoč.

 

Ženske, ki zaradi splava ne občutijo bolečine, pogosto ne morejo ponovno zanositi.

Ostajajo zamrznjene. Okamnele. V tistem trenutku izgube, tako kot sem bila jaz.

In novo življenje se ne more roditi iz dolgov. Medtem ko "starim" nekaj dolgujemo.

Odplačaj dolgove, potem lahko greš naprej, sem pomislila. Daj si to pravico.

 

PREBERITE TUDI: V petek, ob 16. uri, sem doživela spontani splav

 

Zato se mi z naslednjo nosečnostjo ne mudi. Pustim in dam prostor. Da bi vse spravila v red.

Zdravnik mi pravi, da se to dogaja zelo pogosto, a ženske molčijo in o tem ne govorijo, kot da bi jih bilo sram.

Jaz sem svojo zgodbo povedala. Da veste, da me ni sram. In da niste same.

 

Vir: Boba Uskoković, Lolamagazin.com

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

FOTO: Tudi to je nosečnost
Pred nosečnostjo si tako ženske kot moški to obdobje predstavljajo kot blaženo in veselo. Vsaka nosečnica pa vam lahko o...
114
Rh negativna krvna skupina in nosečnost
Krvna skupina temelji na posebnih molekulah (imenovanih antigeni), ki "ležijo" na površini rdečih krvnih celic.
40
10 stvari, ki jih otrok v trebuhu ne mara
Nosečke, ste že opazile, da dojenček v trebuhu reagira na vaš smeh, pa določeno hrano, premike? Nekatere stvari, ki se d...
9
6 nasvetov, kako pospešiti porod
Dan, ko naj bi dete prijokalo na svet je mimo, vi pa še kar brez popadkov. Najbrž ste že zelo neučakani. Preberite nekaj...
8



Poglejte, kako pravzaprav izgleda porod
Trenutek, ko se ustvari življenje je neverjeten, otrokov prihod na svet pa je še bolj čudežen.
6 nasvetov, kako pospešiti porod
Dan, ko naj bi dete prijokalo na svet je mimo, vi pa še kar brez popadkov. Najbrž ste že zelo neučakani. Preberite nekaj...




razvajenost
Siana

Je vaš otrok razvajen

Da (55%)

Ne (45%)


Število vseh glasov: 33

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!