|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Ko se je malček pričel postavljati na noge in delati prve korake, ste ga s ponosom opazovali in se veselili dneva, ko bo lahko sam odkorakal tja, kamor si bo zaželel. Sedaj pa, ko malček že kar dobro hodi, nenadoma zahteva, da ga spet nosite.
Ključne besede:

image
/11


Ko se je malček pričel postavljati na noge in delati prve korake, ste ga s ponosom opazovali in se veselili dneva, ko bo lahko sam odkorakal tja, kamor si bo zaželel. Nošenje malčkov v zadnjih mesecih, preden shodijo, ni več lahko opravilo - čeprav so še čisto majhni in razmeroma lahki, vas kmalu pričnejo pošteno boleti hrbtenica in roke. Sedaj pa, ko malček že kar dobro hodi, pa nenadoma zahteva, da ga spet nosite. Kar naprej dviguje roke in prosi, da bi ga vzeli v naročje. Kaj se dogaja? Zakaj hoče biti kar naprej v naročju?

 

Značilno vedenje

Vaš malček se vede takole: čeprav zna sam že hoditi in ga je samostojna hoja še pred kratkim očitno veselila, sedaj samostojno hojo nenadoma odklanja. Niti poskusiti noče več hoditi, niti nekaj korakov noče narediti. Na primer: z vozičkom ga pripeljete na otroško igrišče. Vaš malček z zanimanjem opazuje veseli živžav. Odpnete ga iz vozička, da bi ga postavili na tla. Toda komaj se z nožicami dotakne tal, se prične izvijati, jokati, nenadoma »nima več nogic«, polzi na tla in jokajoč zahteva, da ga takoj dvignete v naročje. Drugi otroci, tudi enako stari, pa medtem hodijo in tekajo z očitnim veseljem. Svojega malčka dvignete v naročje, ga potolažite in umirjenega znova skušate položiti na tla, toda otrok spet prične jokati in siliti v naročje.

 

Skrbi staršev in skrbi malčka

Skrbi vas, kaj se dogaja z otrokom. Samostojna hoja namreč pomeni odkrivanje sveta in tudi približevanje drugim ljudem. Srečevanje, socialne stike, pridobivanje izkušenj. Vaš malček pa vse to odločno in vztrajno odklanja. Bojite se, da bo otrok, če se bo vztrajno skrival v vaše naročje, postal neprilagojen in introvertiran, nezmožen življenja v skupnosti. Ne želite si, da bi bil vaš malček drugačen od vseh ostalih.

Kaj pa skrbi vašega malčka? Kaj natanko misli, seveda ne vemo, opazimo pa lahko, da se očitno boji zunanjega sveta, zunanji svet pa pomeni vse, kar mu ni tako dobro znano kot domače okolje. Če mu ne uspe priti v vaše naročje, se ne počuti dovolj varnega, da bi raziskoval okolje, pa čeprav bi ga raziskoval zgolj z očmi.

 

Postopno do rešitve

Do rešitve te zadrege ni mogoče priti kar tako, v trenutku. Trajalo bo nekaj časa, preden bo bolje. Pa nič zato, po majhnih korakih se daleč pride! Poglejmo, kako bi lahko malčku pomagali razvozlati njegovo zadrego. Za začetek opazujte otroka, kako daleč se je zmožen odmakniti od vas, ne da bi ga zajela panika. Najbrž bo to na začetku zgolj bornih pol metra. Ko se bo razdalja povečevala, boste vedeli, da ste že naredili lep korak naprej v malčkovo samostojnost. Druga značilnost otrokovega vedenja je, da stoji sam poleg vas vse do trenutka, ko se je odločil, da bi rad kaj raziskal. Tedaj ga zajame panika in zahteva, da ga dvignete. Strah ga je pričeti samostojno raziskovati. Če bi bili vi zelo blizu, pa bi prav rad poskusil. Potrebuje vas, da boste posrednik med njim samim in svetom, ki ga obdaja.

 

Kaj naj bi storili?

Za začetek bo najbolje, če se mu pridružite na njegovih »raziskovalnih« poteh. Odločenost, da ne boste popustili njegovemu strahu, (»...pa naj ostane tukaj, če nima poguma, da bi šel pogledat sam...«) ni dobra odločitev. Bolje bo, če se mu pridružite in s tem dosežete, da so njegove prve izkušnje pri raziskovanju sveta srečne, zadovoljne.

Včasih pa se zgodi, da je čisto na dnu srca v resnici strah starše, da bi se otroku lahko kaj zgodilo. Ta svoj strah nehote sporočajo otroku z neverbalnimi znamenji. Dobro premislite, če tega ne počnete morda tudi vi. In če odkrijete, da ste skriti izvor otrokovega strahu v resnici vi sami, ukrepajte. Otroku uredite okolje tako, da se mu ne more nič zgoditi - zavarujte stopnice, vrata itd., odmaknite nevarne predmete, za sprehod pa izbirajte lokacije, kjer bo malček lahko varno hodil. Če bo otrok varen, ga boste laže pustili raziskovati.

Pomembno je tudi, da otroka, ki ga je strah, pomirimo z besedami in z glasom. Ko ga odlagate iz vozička ali naročja, mu mirno in veselo recite: »Sedaj se lahko mirno igraš. Tu poleg bom.« Ali: »Kar pojdi sam po tem zidcu. Zadaj te bom varoval in če boš padel, te bom ujel.«

 

Spodbujanje samostojnosti

• Včasih pomaga, če otrokovo samostojno raziskovanje sveta spodbudite z igro. Skupno igro. Na primer, malčku pokažite kaj zanimivega. Morda suho paličico, ki leži v travi, oddaljena nekaj metrov. Nato mu predlagajte, da bi jo pobrala. Kdo bo prej pri njej? Potem »tekmujte« z otrokom in ga pustite zmagati. Če bosta do palčke šla vsak sam, toda blizu drug drugega, mu bo laže biti samostojen, ker se bo počutil še vedno zelo blizu vas.

• Otrokovo samostojnost lahko spodbujate tudi tako, da se naredite gluhi na eno uho. Malček vam, recimo, kaže nekaj zanimivega in bi rad, da ga odnesete do tja. Vi seveda razumete, da si želi, recimo, do rdeče žoge, pa se vseeno naredite, da ga ne razumete. Malčka spodbujate, naj vam pokaže, kaj bi rad. Naj gre sam po zaželeni predmet. Ko ga doseže in vam ga prinese, pa se skupaj smejta in veselita. Poigrajte se z njim in z žogo. Naj čuti, da je dosegel nekaj pozitivnega, ko je šel sam po žogo.

• Naredite se slepi na eno oko. Spodbujajte otroka, da gre sam po kakšen predmet. Recimo, položite dudico na stol, tako da bo malček videl. Potem »pozabite«, kje je, in prosite malčka, da vam jo pomaga poiskati. Vi je nikakor ne vidite in jo iščete povsod, malček pa se oddalji od vas in jo najde. Bravo! Prav tako »slepi« ste lahko tudi, kadar malček vidi kaj zanimivega. »Kaj vidiš? Kaj je tako zanimivega? Tudi mene zanima! Mi greš pokazat?«

 

V družbi

Naslednji korak pa je osamosvajanje otroka, kadar je v družbi drugih otrok, vrstnikov ali različno starih otrok. Malček, ki ga je spočetka strah, bo hotel otroke opazovati iz vašega naročja. Povsem zadovoljen bo le pri vas, čeprav ga v resnici zelo zanima, kaj se igrajo drugi ali pa vsaj rad videl njihove igrače. Spodbujanje »le pojdi, pojdi k otrokom« ne pomaga. Bolje bo, če boste preprosto sedli na tla, v sredo, prav med otroke, ki se igrajo, svojega malčka pa posadili med svoje noge. To bo odlična opazovalnica drugih otrok, ki se tako ali tako za vas ali vašega malčka ne bodo zmenili. Malček bo imel dovolj časa, da bo opazoval, kako se igrajo. Morda ga bo končno zamikalo, da bo vstal med vašimi koleni, da bi jih videl bolje. Nato se bo morda oddaljil od vas za korakec. In prej ali slej bo prišel trenutek, ko bo prišlo do interakcije med njim in kakšnim drugim otrokom, vi pa boste lahko tiho obsedeli in uživali v otrokovem dosežku. Kje pa bi to lahko vadili? Dobra lokacija je peskovnik na otroškem igrišču. Tam lahko sedite na robu, vaš otrok pa ima z lopatko in peskom dovolj priložnosti za samostojno zabavo ali pa za igro s kakšnim drugim otrokom, če (ko) se to zgodi.

Otroku pa tudi pokažite, kako naj bo družaben. Prijazno izmenjajte nekaj stavkov z drugimi mamami, pa tudi z drugimi otroki. Vaš otrok vas bo opazoval in se učil socialnih spretnosti na najbolj učinkovit način.

 

Pa še nekaj: nikar se ne vznemirjajte, če vaš eno ali dveletni malček ni tako samostojen kot so njegovi vrstniki. Morda bo res kasneje dosegel samostojnost, toda to še zdaleč ne pomeni, da bo za vse življenje čudaški samotar, pretirano navezan na mamico. Mnogi zadržani malčki v nekaj letih zrastejo v otroke, ki uživajo v druženju.


Članek objavljen v Moj malček, oktober 2006

Beremo: Kaj so Srečolovke?
"Ta pesem skromno misel širi. Ta pesem nič se ne šopiri. Nikdar ne jemlje si zaslug in je nevidna kakor duh," pravi sr...
10
Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
7
Norice ali vodene koze
Norice ali vodene koze so najpogostejša nalezljiva bolezen z izpuščaji. Bolezen se pojavlja skozi vse leto, v večjem šte...
7
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


VIDEO: Kako otroka naučiti zavezati čevlje?
video
A znate pokazati otroku,kako se zaveže pentljo na vezalkah? A je vaš način vezanja čevljev res najbolj enostaven? Poglej...
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...




Poštnina
nada56

Raje plačate poštnino za paket posebej ali, da je vracunana v ceno .

Raje placam posebej, da vidim koliko kaj stane. (19%)

Raje plačam vse naenkrat in le cakam svojo pošiljko (73%)

Vseeno mi je (8%)


Število vseh glasov: 26

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!