Benetke. Ne spomnim se več, kolikokrat sem jih že obiskala. Najprej s starši, nato s Tadejem, sedaj pa je nad njimi navdušen tudi Filip. Vedno znova me očarajo in prevzamejo. Obožujem skrivnostne kanale, ki se kot labirint prepletajo skozi mesto, aristokratske palače ob vodi, ki za svojimi zidovi skrivajo zanimive zgodbe, in male, zavite ulice, trge in mostove, po katerih odmevajo koraki samotnih sprehajalcev. Vse to so Benetke, ki jih doživljamo le korak stran od turistov polnih ulic, trgovin s spominki in Markovega trga s frfotajočimi golobi.

Namesto avtomobilov čolni

Če ste v Benetkah prvič in imate namen ostati le en dan, si morate ogledati in doživeti najpomembnejše stvari. Za otroke je to vsekakor vožnja z vaporetom po kanalu Grande, kjer doživimo beneški vsakdan, vezan na vodo. Namesto avtomobilov drvijo po vodi policijski in poštarski čolni in čolni reševalcev. Z večjimi čolni se Benečani selijo, vozijo gradbeni material, oskrbujejo trgovine in tržnice, manjše pa uporabljajo namesto avtomobilov in koles za pot v službo. Svojevrstno doživetje je tudi vožnja z gondolo po manjših kanalih.

Benetke imajo nešteto zgodb. To je mesto dožev, Marka Pola, cvetoče trgovine, Vivaldija, umetnikov, Casanove, karnevalov. Za nekatere je to mesto ljubezni in spletk, za druge kraj skrivnosti in mračnih legend. Tistim, ki prisluhnejo in se prepustijo čarobni svetlobi, sencam, zvokom, odsevom in barvam duha, se skrivnostno mesto prikaže v drugačni luči. In če ste med njimi tudi vi, se nam pridružite pri raziskovanju Benetk po poteh strašnih zgodb.

Berač in levantin

Mladi Cesco Pizzigani je bil ob koncu 15. stoletja med najbolj nadarjenimi beneškimi kamnoseki. Glas o njegovi slavi in mojstrskih delih se je širil po vsej Evropi. Prav v tistem času pa je zbolela njegova ljuba žena Florinda. Cesco je naredil vse, da bi jo pozdravili. Ko mu je zmanjkalo denarja, je prodal še svojo delavnico, vendar Florindi ni bilo pomoči. Po njeni smrti je strt in brez denarja končal kot berač na beneških ulicah. Najraje je posedal na stopnicah Scuole Grande in z zarjavelim žebljem graviral v kamniti portal podobe ladij, ki so pristajale v kanalu.

Tukaj pa se pričenja naša zgodba.

V bližini Scuole Grande (židovska četrt) je živela žena, ki je imela sina z levantinom. Mož je kot tuj trgovec užival posebne privilegije in je s svojimi židovskimi kolegi živel na otoku Guidecca.

Njun sin je bil v svojem srcu razcepljen med obe kulturi – beneško in levantinsko, v nobeni sredini pa mladeniča niso sprejeli medse. V svoji stiski je za svojo usodo krivil mamo in jo pretepal. Mati pa ga je še vedno ljubila in nemo prenašala njegovo nasilje.

Neke noči je mladenič v besu zabodel mamo in ji izrezal srce. Ko se je zavedel, kaj je storil, je v obupu pograbil srce in stekel čez most do Scuole Grande. Na zadnji stopnici se je spotaknil, padel in izpustil srce, da se je zakotalilo po tleh. Srce se je oglasilo: » O moj ljubi sin, si se zelo udaril?« Mladenič je pretresen stekel do lagune nasproti pokopališča, se vrgel v ledeno morje in se utopil.

S tem pa te žalostne zgodbe še ni konec. Če v mrzlih in meglenih zimskih nočeh hodimo ob obrežju Fondamente nuove nasproti pokopališča na otoku Isola di San Michele, še vedno slišimo ječanje mladeniča, ki išče toplino maminega srca.

Kaj pa Cesco? Cesco je kot vsako noč prespal pod portalom Scuole Grande in bil priča žalostnemu dogodku. Z žebljem ga je poleg ladjic upodobil v kamniti portal. Tako še danes lahko vidimo risbo fanta s turbanom, ki v rokah drži mamino srce.

SE NADALJUJE NA NASLEDNJI STRANI ...