|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Vztrajati ali odnehati
29.10.2015 11:35:03   
upka
Pozdravljene vse punce. Tu sem pred časom aktivno sodelovala, nekaj časa pa vas samo spremljala. V veliko stvareh sem se našla in mi je bila to eno do uteh. Naj povem svojo zgodbo: s partnerjem sva bila po treh letih truda, razočaranj, upanja,... ravno pred postopkov umetne oploditve. Čakala sem na prvi dan menstruacije, ki pa ni prišel. Dr. Reša mi je po telefonu "zalajal" user posted image , da če sem naredila test. Kakšen test? Ja test nosečnosti. In res, to je bil za naju največje presenečenje in čudež! Bila sem noseča. Rodila sem čudovito, zdravo deklico. Danes ima 6 let. In seveda je kmalu prišla želja po še enem otroku. Oba sva iz večjih družin in res si želiva še eno dušico v naši družini. Ali dve :). Vsak dan se opominjava, da sva najbolj srečna na svetu, ker je ena že z nama. Ne glede na vse. V preteklih petih letih imava za seboj 7 umetnih oploditev. Eno pri dr. Rešu: 12 celic, a samo en zarodek, pa še ta ni imel optimalno število celic. Drugo, tretjo in četrto pri dr. Melotu: vsakokrat dovolj spunktiranih celic, enkrat ena morula, drugič nič in tretjič zopet ena. Takrat sva bila že precej obupana. Kako nič ne dozori? Kaj je narobe z nama? Vsa ta vprašanja, ki si jih tudi vi najbrž zastavljate. A z nama naj bi bilo zdravstveno vse bp. Torej dohtarji pričnejo govoriti o slabo kakovostnih celicah, ki pa jih medicina še ne zna potrditi ali dokazati. Začela sva dvomiti v sistem naših klinikah in sva se po nasvetu prijateljice podala v Avstrijo k dr. Steinerju. Tam sva se zares počutila sprejeto in ne samo številke, kar je pripomoglo k temu, da postopki niso bili tako zelo stresni. Pregledal naju je do potankosti in šli smo v peti postopek. Vse zelo obetajoče. Zopet precej celic in samo ena morula. Rezultat negativen. Šesti postopek nekoliko bolje: tije zarodki, ne ravno dolični, ampak še vedno primerni!!! Čudovita novica, vendar rezultat tudi takrat negativen. O takrat je preteklo že celo leto, ki sem ga izkoristila za opogumljanje, crtanje in pripravo na sedmi postopek. Tokrat sva si rekla, da bova naredila res vse kar je v najini moči. Prebrala, preiskala,... sva veliko napotkov, študij,... Četudi se nama je zdelo, da živiva precej zdravo, vsa nekatere stvari obrnila na glavo. Upoštevala sva vse napotke o prehrani, ki naj bi pomagali pri kvaliteti celic. Konzumirala sva veliko dodatkov: Q10, vitamini, alge, trave, matični mleček, čajčki, ribje olje... V Astriji moraš nujno obiskovati tudi pomoč terapevta. Tudi to sva si omislila in tudi na akopunkturo sem hodila vsak teden zadnje tri mesece. Tako pripravljena sva se podala v nov postopek. V kondiciji in zares dobrem dobrem počutju. Zopet zelo obetajoče. Vse bp, celic 12, a včeraj prejela informacijo: samo en zarodek, za katerega pa ne morejo reči, da se bo zagotovo razvijal. Upsa! In gremo zopet čet to: razočaranje, nemoč, obup, žalost, žalovanje user posted image Človek bi rekel, da bi se že morali navaditi, a na žalost vse čutiva znova. V zadnjem postopku sva najino punco vključila in ji razložila vse, seveda na njej primeren način, ker je res že velikokrat omenila, da si želi brate in sestre. Povedala sva ji, da bova zopet poskusila in da bova naredila vse kar je v najini moči, da se nam izpolni želja po še eni dušici, a da zagotovila ni. Kako naj danes razložim otroku, da...?? user posted image In ključno vprašanje za vas punce: VZTRAJATI na nečem, ob čemer se počutiš, kot da se zaletuješ z glavo ob steno in ti ne prinese rezultata ali OBUPATI? Lepo prosim za vaša mnenja... sploh tiste, ki se ubadate z enakim problemom slabih celic. Hvala in vsem želim veliko sreče in seveda user posted image
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Vztrajati ali odnehati
29.10.2015 14:48:11   
Janchek81
Pod prvo en veeeelik objemček ... user posted image
Občudujem te, da si že tako dolgo zdržala ( iskreno povem ) ....
definitivno pa ... NE obupat ... zakaj bi obupala? Pa ja ni vrag, da enkrat pa bo uspelo, ... edino, če je problem kje drugje ... odvisno pa je tudi od tega, koliko si stara ... zakaj to? Ker vseeno sem mnenja, da mamica pri 40+ letih naj se posveča striktno prvemu otroku ( razlika je, če prvega otroka ni user posted image )... ponovno - moje mnenje ...
Ne vem kako mučno je to zate, tvojega in otroka ... če si ob teb živčna, brez volje ... potem mogoče bolje, da malo ustaviš konje in poskusiš čez čas ponovno ... če bo še kaj energije ostalo ...
Te pa popolnoma razumem ... in vsa ta razočaranja .. sploh pa, ko je prvič uspelo hitro ....
Vseeno ti polagam roko na srce - NE OBUPAJ!!!

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Vztrajati ali odnehati
29.10.2015 16:25:57   
Mamabear
Tudi sama imam minimalno celic in en zarodek.. Več iuijev ivfjev... Sočustvujem s tabo. Ampak moje mnenje je: vztrajati, vztrajati, biti trmast in verjeti, da nekoč bo. user posted image

(odgovor članu Janchek81)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Vztrajati ali odnehati
30.10.2015 15:44:37   
ronja
Kako naj danes razložim otroku, da...??

Po pravici. Otroci razumejo in ti navadno dajo najboljše nasvete nazaj, ker gledajo tako zelo nepristransko in dostikrat čutijo, kaj rabimo. Sama nisem imela namena povedat puncama, da sem noseča, dokler ne bi bilo ziher, vendar me je tisti dan, ko sem naredila test, tavelika vprašala točno to. Še nikoli prej in nikoli kasneje. In sem ji povedala po pravici. Tisti zarodek se je potem sam poslovil (SS) in seveda sem jima morala to povedat, ker sta že vedeli, da sem bila noseča. Povedala sem jima, da je umrl."O, škoda. Zakaj pa?" "Ker je bilo nekaj narobe z njim, bil je bolan. Res je škoda, ampak boljše da gre kot pa da bi bil bolan in bogi in ne bi nič mogel..." "Ja, to pa res." Nista imeli nikoli nobene traume zato. Vesta pa, da se vse nosečnosti ne končajo srečno, kar upam, da jima bo pomagalo, če bosta sami kdaj imeli kak ss ali kaj podobnega.

Zdaj recimo tudi vejo, da bi imela še kakega otročka, vendar situacija ni ravno temu naklonjena (več razlogov: finance, zdravje, leta...). Oni bi tudi imeli še kakega bratca/sestrico, ampak pač vejo, da to ne gre (čeprav ga midva nimava problema naredit, so pa drugi razlogi, kar je po svoje tudi težko, ker veš, da bi ga lahko imel, pa se moraš odločit, da ne). Vsake toliko rečejo, da preverijo, če se je kaj spremenilo, ampak to je to. Nimajo zato nekih traum;).
Vem, da je drugačna situacija in niti približno ne želim rečt, da vem, kako se počutiš, ker mi je jasno, da to veste samo ve in da mora bit grozno, vem, da sva imela srečo, da sva vse otroke takoj dobila in vem, da bi mene tudi to morilo, če ne bi bilo tako. Prosim ne jemat tega kot pametovanje, ker ni tako mišljeno. Kar ti hočem povedat, je samo to, da bo tvoja hči to veliko lažje sprejela kot vidva. Ona ne ve, kako je, ko imaš bratca/sestrico. Vidi pri drugih, ja, vendar ni čisto isto kot vajin nagon in želja in tudi izkušnja dobit otročka. Poslovit se od njenega otroškega fantaziranja ne bo enako boleče kot vajino sprijaznjenje, da bo morda ostala edinka.

Kaj naredit, ne vem, odvisno od več dejavnikov: koliko sta stara, koliko si še želita in koliko vaju vse skup obremenjuje , da ne moreta uživat tega, kar imata (predvsem razmerje med tema dvema: željo in stresom)... Tu ni enostavnega odgovora. Edino, kar mislim, da bi bilo pametno, je to, da če se odločita sprejet enega otroka, da temu ne rečeta, da sta obupala. To ima tak negativen prizvok in slabo vpliva na psiho. Rajši si rečita, da bosta nehala s postopki, še vedno pa obstaja možnost za še en mali čudež, ki bi vama ga iz srca privoščila:). V smislu: odločila sva se, da nehava s postopki, pa bo, kar bo. Verjetno bova imela samo enega otroka, če pa še kak pride, ga bomo veseli, da je joj. To se mi zdi bolj pozitiven način gledanja na isto reč...
Če se odločita še enkrat/večkrat v boj, pa držim pesti za vaju, vendar ne vem, kako naredit, da ne bi bila več tako prizadeta. Verjetno vama na terapiji znajo boljše svetovat... Zdi se mi, da si pri tem težko racionalen... Enostavno ko si nekaj zelo želiš, ti je hudo, če tega ni. Mogoče da si data kakšno nadomestno reč, kot družinica, ki jo boste lahko naredili, če ne boš noseča - da si rečeš: bomo lahko pa šli tja pa tja, pa peljali tamalo tja pa tja, česar sicer ne bi mogli... Ne bo isto, vsi boste vedeli, da bi rajši drugo možnost, pomaga pa, če na drugi strani ni vse črno... Ker vsaka medalja ima dve plati. Po nekih raziskavah so edinci uspešnejši...

Lahko pa začneta razmišljat o drugih možnostih: posvojitev ali rejništvo, recimo... Ne vem, kakšno mnenje imata o tem in ali pride pri vas sploh v poštev, ampak ta možnost obstaja, čeprav ni najbolj enostavna.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Vztrajati ali odnehati
2.11.2015 9:13:21   
Hope2
Vsaka drugace cuti ali vztrajati ali ne! Sama vem, da ne bi nikoli gledala na otrokovo zeljo, da si zeli bratca ali sestrico- ampak to sem jaz. Jaz sem se tudi odlocila, da ne bom vztrajala, ker je skoda mojega zdravja (vsi ti hromoni pustijo posledice na telesu, da ne govorimo o dusevnih posledicah), skoda moje zalosti, potrtosti.... prenasati na starejsega otroka in tudi moza. Otrok cuti in vse to kar prinese postopek s sabo, se mi ni zdelo vredno. Je pa trajalo, da tole dozori, da sprejmes tako zivljenje. Ne gre cez noc, je pa z vsakim mesecem lazje in na koncu nisem vec nic obzalovala in nisem imela kancka zelje vec v postopek. Nad postopki sva naredila debelo crto, kar pa ne pomeni, da je isto bilo z zeljo po otroku. Ceprav tudi ta je nekje po 5 letih zacela krepko usihati.

Prvega otroka smo delali 6 let in 6 postopkov. Enako kot ti, slabe celice. Slovenski zdravniki so me poslali v Prago in rekli, da nikoli ne bom imela svojih otrok. Sreca nas je ponesla zivet v tujino, postopke nadaljevali tu. Zacela se je ista zgodba le da so mi uspeli pridelat vec celic, ampak kaj ko je bilo isto- 1-3 slabi zarodki. Zadnji postopek je bilo malo manj celic, ampak super zarodki. En kup novih zdravil, 1 leto stroge diete.... predvsem pa tablete za scitnico (hormoni so bili ok) in prednisolone. Pa je prisel koncno plusek in fantek... Po porodu sva z mozem nadaljevala z zamrznjencki, NIC, potem klomifen in ostala zdravila nic.... prijavila sva se ze na ponovni IVF, ampak potem sem jaz rekla konec... Zelja po otroku je bila, starejsi otrok je vsak dan prosil za sestrico, v trgovinah hodil k vozickom in bozal dojencke, doma spal vsako noc z dojenckom (pa je fant).... pa vseeno enkrat je bilo treba potegnit crto.... ceprav ta crta je bila "meglena", ker tiha zelja je se vedno bila prisotna in ob vsaki M malo potrtosti.... Pa so minevala leta in leta in pocasi smo se navadili na edincka in nase zivljenje- v bistvu smo se prav veselili take male druzinice, le sin je se vsake toliko izrazal zeljo po sestrici, ampak smo mu razlozili vse. Sva se vsedla in povedala, kaka je situacija (takrat je bil star 5) in je razumel. Potem pa boom, 6 let po njegovem rojstvu, sem cutila nekaj, kar mi je se pred izostankom povedalo, naredi test in res, bil je plus. Vsi sokirani, se najbolj midva z mozem, sin pa vesel do nebes. Zal je sledil splav in abrazija. Tista potrtost in zalost v sinovih oceh, me je cist zlomila. Ampak ze drugi mesec po abraziji booom spet plus- tokrat smo dobili se enga sina.
Od kje, kako.... nimam pojma, po vseh tistih kalvarijah pred leti, po mnenju zdravnikov, da nikoli ne bom imela svojih otrok. Ne obzalujem nicesar, tudi ce tale nas cudez ne bi prisel, ne bi obzalovala nicesar, ker smo se z leti res navadili in prav uzivali v nasem malem druzinskem zivljenju. V bistvu nam je tale male cudez obrnil zivljenje na glavouser posted image .

Poznam tudi zenske, ki se kljub svojim boleznim in prepricevanjem zdravnikov, da jim bo nosecnost poslabsala stanje, odlocijo in vztrajajo. Tudi one ne obzalujejo... tako da odlocitev bo vedno samo tvoja oz vajina z mozem- vidva bosta zivela s tako odlocitvijo.

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Vztrajati ali odnehati
2.11.2015 10:04:41   
upka
Hvala vam punce za vaše poglede!!!Ja, res je najina odločitev in ob njej se počutiva olajšano. Zadosti bo postopkov. Obupala pa še ne bova, četudi nama ostanejo samo sanje. Tisti dan je bil zame res dan, ko sem se prvič zavedla globoke žalosti in sem začutila čisto nemoč. In potem sem se lahko potolažila. V petek sem z dvignjeno glavo in zavestjo kaj hočem oziroma česa nočem več skupaj s partnerjem in hčerko odšla v Avstijo po informacijo in na morebitno ET, čeprav je nisem niti pričakovala. V bistvu smo šli na izlet, da bi se skupaj lepo imeli, si kaj novega pogledali,... In v ambulanti nas je čakalo presenečenje!!! Za trenutek sem si dovolila biti neizmerno srečna, čeprav sem težko verjela. Na 3. dan naju je čakal 10-celični zarodek!!!! Pikice si nisem mogla nagledati. In to še ni bilo vse. Čakal naju je tudi odmrznjeni ekskimček!!!, za katerega sploh nisva vedela, da sploh obstaja. Po zadnjem postopku so me obveščali telefonsko in očitno nečesa nisem razumela ali sem pa enostavno preslišala. Vsi ti termini, pa še v tujem jeziku...... Tako da punce, spet upam user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image in pestvam dve pikici. Si bom pa ne glede na rezultat dovolila teh 14 dni biti srečna in vesela... Za žalost bo že še časa. Hvala vam še enkrat za iskrene odgovore! Se bom še javljala. Mogoče, da koga le opogumim in mu prenesem upanje ali pa samo, da delim žalost v kateri se boste mnoge našle. V mislih, da nismo same... Lep dan!

(odgovor članu Hope2)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Vztrajati ali odnehati
2.11.2015 12:14:16   
ronja
Čestitam za pikici in držim pesti, da vsaj ena preživi in boste kmalu pestovali:)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Vztrajati ali odnehati
2.11.2015 14:47:53   
Katriss
Tudi jaz držim pesti!

(odgovor članu ronja)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Vztrajati ali odnehati
5.11.2015 8:39:25   
Anonimen
Poglej iz druge strani. Mogoče vama ni namenjeno. V vsem, kar si napisala, je časa, da bi z vajino hčero preživela kakovostne trenutke, vrjetno malo, premalo. Osredotočita se nanjo, dajta postopke za nekaj časa nastran. Če sta vsaj približno še v mladih letih. Vzamita si leto, dve, zadihajta, na novo postavita cilje. Velikokrat je psiha tista, ki nas ovira pri izpolnjevanju ciljev. Ni nujno, da je vse v najlepšem redu. Če se toliko ukvarjata z enim ciljem, bo življenje šlo mimo vaju. Pospravi dodatke v omarico, pojdi še na zadnjo oploditev svobodno in se prepusti življenju... vse je in bo točno tako, kot mora bit. Vrjami v to. In ne zapravi odnosa z možem na poti do še enega otroka, ker bosta v drugem starševstvu še kako potrebovala eden drugega. Če si otroka zelo želita, zakaj ne razmišljata še o posvojitvi?

(odgovor članu upka)
  Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Vztrajati ali odnehati
5.11.2015 8:41:14   
Anonimen

IZVIRNO SPOROČILO: upka

Hvala vam punce za vaše poglede!!!Ja, res je najina odločitev in ob njej se počutiva olajšano. Zadosti bo postopkov. Obupala pa še ne bova, četudi nama ostanejo samo sanje. Tisti dan je bil zame res dan, ko sem se prvič zavedla globoke žalosti in sem začutila čisto nemoč. In potem sem se lahko potolažila. V petek sem z dvignjeno glavo in zavestjo kaj hočem oziroma česa nočem več skupaj s partnerjem in hčerko odšla v Avstijo po informacijo in na morebitno ET, čeprav je nisem niti pričakovala. V bistvu smo šli na izlet, da bi se skupaj lepo imeli, si kaj novega pogledali,... In v ambulanti nas je čakalo presenečenje!!! Za trenutek sem si dovolila biti neizmerno srečna, čeprav sem težko verjela. Na 3. dan naju je čakal 10-celični zarodek!!!! Pikice si nisem mogla nagledati. In to še ni bilo vse. Čakal naju je tudi odmrznjeni ekskimček!!!, za katerega sploh nisva vedela, da sploh obstaja. Po zadnjem postopku so me obveščali telefonsko in očitno nečesa nisem razumela ali sem pa enostavno preslišala. Vsi ti termini, pa še v tujem jeziku...... Tako da punce, spet upam user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image in pestvam dve pikici. Si bom pa ne glede na rezultat dovolila teh 14 dni biti srečna in vesela... Za žalost bo že še časa. Hvala vam še enkrat za iskrene odgovore! Se bom še javljala. Mogoče, da koga le opogumim in mu prenesem upanje ali pa samo, da delim žalost v kateri se boste mnoge našle. V mislih, da nismo same... Lep dan!


Močno držim pesti za vas!:)

(odgovor članu upka)
  Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Vztrajati ali odnehati
8.11.2015 0:19:34   
rosse
Hm.. enim je tako lahko reči, zakaj ne razmišljata o posvojitvi..... a ni v živalskem svetu tako, da imajo/imamo svoje potomce? Ali smo potem tisti, ki gremo skozi postopke "blesavi"? Morda...

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Vztrajati ali odnehati
9.11.2015 7:54:27   
upka
Danes 10. dan po ET. Za enkrat še vse v redu. Probam čim manj razmišljati o znakih..., pa vendar čas teče takoooo počassssiii user posted image
Ja, res je rosse, ni vse tako enostavno. Tudi ideja o posvojitvi otroka. Jaz bi to lahko brez problema, partner pa ni 100 %, da bi bil lahko do obeh otrok enak. V tem primeru nočem z glavo skozi zid, ker bi na koncu trpeli otroci oziroma vsi.
Z odnosom s partnerejm je pa tako: tile postopki so nama prinesli tudi veliko lepega. Naučila sva si biti blizu, se podpirat,... Tako da najin odnos se je v težkih trenutkih samo krepil. Na začetku priznam, da ni bilo lahko. Jaz sem imela svoja občutja, partner za te ni vedel, ... Težko se je uskladiti in začutiti eden drugega. Sedaj je najina veza trdnejša.
Kar se pa tiče najinega otroka, pa je ta vedno vključen v dogajanje in ni prikrajšan za čas ali pozornost. Takrat, ko pa potujeva zaradi ivf v Avstrijo, pa mu paše, da lahko čas preživi tudi s starimi starši. Če me boli, mu povem in se potem igrava temu primerno. Če sem žalostna, vesela, se česa bojim, tudi ve. Ne razumem za kaj naj bi bil prikrajšan. Tako bo pač vedel, da je življenje pač vse to.
Sedaj pa še nekaj kritičnih dni... Še dobro, da je ponedeljek in sem v službi user posted image

(odgovor članu rosse)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Vztrajati ali odnehati
9.11.2015 7:57:20   
upka
Ronja, Katriss in Aninimen HVALA!!! Še malo prosim stiskajte pesti.user posted image

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Vztrajati ali odnehati
16.11.2015 14:39:39   
hedviga
Upka?

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009


(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Vztrajati ali odnehati
17.11.2015 7:59:19   
upka
Evo, se oglašam. Danes je 18. dan po ET in dan, ko moram po navodilih zdravnika narediti test, user posted image še ni. Sicer ne vem zakaj se test dela tako pozno. Morda katera ve???
Sem pa test naredila že v nedeljo in je bil en velik -. Tako, da mislim, da bo - tudi danes. user posted image

(odgovor članu hedviga)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Vztrajati ali odnehati
17.11.2015 9:33:27   
hedviga
Upka, ti privoščim, da se je test zmotil!
Sicer sem že kar pozabila te stvari, ampak kot se spomnim, sem jaz delala test 13 dni po ET. ET je bil 5 dan, dve blastocisti (18 dni po oploditvi).
Se pravi, ker si ti imela ET 3 dan, test na 16. dan (19 dni po oploditvi)bi bilo to nekako enako, kot bi ga jaz delala en dan kaseneje.
Moj test je bil takrat pozitiven, je pa res, da sem nosila dvojčka. Če se mene vpraša, imaš še vse možnosti odprte. Sicer pa, če imaš danes krvnega, bo vse jasno kmalu.
Javi nam, držimo ti pesti!!

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009


(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Vztrajati ali odnehati
17.11.2015 9:37:02   
upka
Evo, še enkrat naredila urinski test in zopet -, tako da mislim, da nima smisla hoditi še na krvnega. user posted image user posted image Tokrat res mislila, da bo. Pa ni n mogoče man res ni usojeno.

(odgovor članu hedviga)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Vztrajati ali odnehati
17.11.2015 11:05:01   
hedviga
Le pojdi! Boš za 150% prepričana...

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009


(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Vztrajati ali odnehati
17.11.2015 12:15:19   
upka
hedviga, a ti ne bi verjela dvema testoma? A res misliš, da je še kaj možnosti za user posted image ? Ali je to samo tolažba...

(odgovor članu hedviga)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Vztrajati ali odnehati
18.11.2015 11:20:17   
upka
Danes sem prenehala s hormoni in čakam na user posted image . Dr. Steiner nam je predlagal Prago z darovanimi spolnimi celicami. Samo to nam še ostane. Moj se s tem ne more poistovetiti, tako da za enkrat tudi to odpade. Mogoče pa kdaj v prihodnosti..., ko ne bo več bolelo razočaranje. Upanje ostaja!!

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: Vztrajati ali odnehati
18.11.2015 21:29:02   
Mincaa
Draga upka en velik objem in čestitke za pogum!

vzemi si čas zase in srčke, ki jih imaš okrog sebe, pa mogoče si privošči kakšno spremembo...zadnjič me je pot ponesla mimo Tunjic, kamor pride tudi veliko parov s težavami pri zanositvi, potem mi je prišel pred nos članek o hormonski jogi (vem da je nekaj uporabnicam tega foruma zadeva obrodila sadove), mogoče sprememba prehrane po ayurvedi....pojdi tja kamor te vleče srce, četudi je to za nekaj časa samo biti in se ne gnati od ene terapije/oploditve v drugo, pocrklaj se.

Razumem da je težko izklopit glavo, a vedi da je vse ok in da bo prišel trenutek ko se bodo vse stvari uredile najbolje za vse vas user posted image

(odgovor članu upka)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Vztrajati ali odnehati
19.11.2015 8:09:00   
upka
Trenutno se težko s čemerkoli potolažim, ampak tvoje besede so me. Res je vedno tako, kot mora biti. In uredilo se bo tudi vse... Hvala!!!!!!!

(odgovor članu Mincaa)
Neposredna povezava do sporočila: 22
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





5 vzrokov za bolečino pri ovulaciji
Ne glede na to, kako zelo močna je ovulacijska bolečina, ginekologi opozarjajo, da to ni bolečina, ki bi bila normalna, ...
Ovulacija in oploditev
Ovulacija je sprostitev zrelega in za oploditev sposobnega jajčeca v jajčniku ženske. Nastane praviloma v sredini menstr...




NOSEČNOST
пеперутка16

Kateri del nosečnosti vam je bil najbolj všeč oz. najlažji?