|
saratanja -> ne prenesem otrokove vzgojiteljice???? (7.9.2006 13:46:20)
|
Že vnaprej vem, da se bo name usul plaz pripomb, ampak nekam se moram skašljati.
Saj pred mojim malčkom se delam, da je to najboljša oseba in se bo na sploh imel krasno z njo. Pa sebe tudi v to smer poskušam prepričevat...saj verjetno bo s časoma res vse enostavno in prav. Ampak sedaj pa mi gre res na jetra.
Ko so nam predstavljali vzgojiteljice...sem si preden sem vedela katero bi imela, želela da nebi bila ta. Kaj pa vem zakaj, kar tako se mi je zapičilo v možgane. Potem pa me je, ko sem izvedela, da bo naša zbodlo, da je že pri sami predstavitvi kar nekajkrat omenila da že ful dolgo ni imela tako mičkenih, da jo je strah???? hm, no ja na tekmovanju odkritosti bi zmagala, ampak za občutek zaupanja pa to ni dobro:(
Potem pa porazni prvi dan. Petek...nihče ni nič omenil kdaj naj pridemo in smo v večini prišli okoli osmih. Vzgojiteljicama je vse uhajalo iz rok...ampak še vedno je vztrajala, naj kar gremo in nas podila....čeprav so na tistem skupnem sestanku lepo razlagali, kako se počasi uvaja in je otrok prvi dan še s starši? Ko sem se vrnila sem našla našega kričača sredi norega, paničnega kričanja, brez tolažbe in brez njegovih tolažilnih pripomočkov. ....Prav sem si rekla, pač jim je ušlo iz rok.
Ko pa sem v ponedeljek(po dvodnevnem mučnem sestavljanju otroka) poskušala doseči malo vzgojiteljičine pozornosti, sem komaj dopovedala, da bom šla z njim počasneje......je navalila z nekimi boga mami, čist boga mami, pa spet tisto, da morajo vsi jokati.......pa kaj hudiča me mora klicati pred otorkom boga mami, primi že otročka in poskušaj navezati stik z njim!!! no tega nisem mogla reči kar tako, pa sem samo poskušala pritegniti njeno pozornost na otroka.
No, pa še tista mi je bila potem, ko je na veliko jamrala, da starši predolgo puščajo otročke in zato tako jokajo in da je treba počasneje uvajat.... hmmm halo, ja zakaj sva se pa midve prej prepirali?????
No moj način očitno kar dobro deluje, mali sicer ob mojem odhodu joka, vendar se hitro potolaži in se je že vključil v skupinico. Pa tudi doma, razen da je bolj občutljiv in se več ali manj drži mene stvar funkcionira, brez paničnih izpadov.
Moj prvi odpor do vzgojiteljice pa namesto izginja, samo z vsako komunikacijo še bolj narašča. Moti me kup stvari, najbolj pa, da se sicer pogovarja z otrokom...ampak potem posluša ga pa enostavno ne. Kot, da bi se ji zdelo, da dvoletniki še ne znajo nič povedati..... Primer danes ob odhodu...dialog med otrokom in njo: vpraša otroka greš domov? pa mali pravi: ne na sladoled. ona pa spet. A greš domov , ja super. pa mali spet ne, da gre na sladolet...in to nekaj časa, kot da bi mali govoril kitajsko????
Uf, saj vem, da se moram otresti odpora do te osebe, pa kaj ko se mi zdi, da samo narašča.
|
|
|
|