|
Pikabu -> RE: Oktober 2006 (27.1.2007 11:52:05)
|
Sem nazaj tukaj. Sploh ne morem nič delati, vse mi leti iz rok. Saj ne vem, koliko naj povem. Možev brat je zbolel dve leti nazaj, izkazalo se je, da ima raka - limfona. Šel je čez kemoterapije, dobro mu je že kazalo, po enem letu je imel že odločbo, da se vrne za polovnični delovni čas v službo, pa so tik, preden bi šel nazaj, odkrili, da se je ponovilo. Tako je namesto v službo šel na operacijo. Potem so spet sledile kemoterapije in sam je zbral celice za presaditev. To so mu tudi opravili decembra. Od takrat se pa kar ne pobere. Ves čas je imel vročino, slabo se je počutil. Sprejeli so ga nazaj v bolnico, mu punktirali vodo ven iz pljuč, naj bi imel kao pljučnico, bil je na kisiku, je bilo že bolje pa spet slabše. Včeraj (se mi zdi) je imel en hud napad, če ne bi bil v bolnici... Pravijo, da ima eno bakterijo, ima celo reč antibiotikov, pa nič ne prime. Zdravniki ne morejo ugotoviti, kakšno bakterijo, pravijo, da so naredili vse. Zdaj je dobil še en antibiotik in samo upamo lahko, da bo ta prijel. Imajo ga v umetnem spanju, ker je ves v aparatih in cevkah. Groza!!!!! Saj sploh ne vem, če naj tole objavim. Moj mož pa... se dela kot da ni nič, pa vem, da v njem vre. Je prej samo rekel, da ga glava boli, pa sem skušala malo v to smer obrniti pogovor in je v momentu spremenil temo. Ko je njegov brat zbolel, je tudi moj mož kakšen mesec kasneje. Začelo se je, da ni čutil rok, ni mogel držati žlice v rokah, ni mogel pisati, potem je pa šlo po celem telesu. Vse težje je hodil, ves čas je govoril, da ne čuti. Zdravnica ga sprva ni jemalo resno, potem je šel samoplačniško na eno preiskavo, po tisti preiskavi ga je ta ista zdravnica urgentno poslala v Klinični center. Sploh nisem dojemala. Ker je tudi težko vozil, sem ga sama peljala. Bila sem ravno na porodniški z Emo, ona je bila takrat stara 7 mesecev. Poslala ga je pa v Lj zato, ker če bi se mu še poslabšalo, bi lahko tudi dihat nehal, tam bi ga lahko takoj priklopili, doma pa.... Na srečo se je ustavilo. Potem je nekaj časa bilo tako in se zelo počasi začelo izboljševati, najbolj so pomagale toplice. Točno diagnozo vam ne znam povedat, laično je imel vnetje živčnih končičev. Zdravniki niso znali povedati, zakaj je do tega prišlo, pa naj bi se ne ponovilo, ampak je tako neraziskano področje, da sigurno ni nič. Jaz pa kar mislim, da ga je stres v službi, potem pa ta bratova bolezen pripeljala do tega. Ko je danes klicala mama, mi je rekla, naj mu previdno povem, da ne bo še z njim kaj. Me je kar stisnilo. Ker ga ni bilo doma, sem najprej klicala mojo mami, da sem se lahko zjokala, ko je on prišel domov, sem pa delovala čisto normalno. Pa vidim, da sva oba čisto preč. Upam, da vam nisem zamorila s tem. Ker sem že prej tako napisala, se mi zdi, da je prav, da vam še pojasnim.
Maxica, sem pa jaz ista, da vedno vidim najslabše. Da povem, kaj me je včeraj spet pičilo. Je klical, da gre iz službe. Ponavadi je v desetih minutah doma, če še kam gre, mi vedno pove. Včeraj ga pa kar ni in ni bilo domov. Jaz sem že videla razbit avto, policijo na vratih,... Da ne govorim naprej. Na srečo je prišel varno domov, šel je v eno trgovino in se je kasneje odločil, kot me je klical, zato mi ni povedal. Ampak da povem to, ko je takrat zbolel in smo dejasnko zvedeli, kako hudo lahko napreduje bolezen, pa nisem niti pomislila na najslabše. Z Emo sva šli k mojim staršem, da sva lahko vsak dan šli na obisk, ko je pa prišel domov, smo pa izkoristili sto na uro. Ker je imel priporočeno veliko gibanja, smo ogromno hodili okoli in kakor je najprej hudo zgledalo, nam je potem tako prav prišlo, da smo res uživali. Čeprav je stvari težje počel, ampak ravno z gibanjem pa po toplicah se mu je res obrnilo na bolje.
Zdaj sem pa dala iz sebe. Se kar boljše počutim. Samo še upam in molim, da se njegov brat izmaže in da pride domov zdrav in čil.
Hvala vam vsem za dobre misli, želje, veliko mi pomeni, da vas imam in da se vam lahko zaupam.
|
|
|
|