|
tasha23 -> RE: Oktober 2006 (13.3.2007 21:27:05)
|
Misel, ki mi šine vsaj 1X na dan:
"Oprostite, a lahko dobim svoje telo nazaj?" Nihče te ne more prav zares pripraviti na to, kaj se bo med nosečnostjo in po porodu dogajalo s tvojim telesom. Ne gre samo za to, koliko se zrediš in kako se trudiš shujšati, ampak tudi za odnos do njega, ki nenadoma postane tako zelo ... ohlapen?
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155113070308094943111-0.jpg[/image]Začelo se je v petem mesecu nosečnosti. Zdelo se mi je, da me je čez noč razneslo, in da bi vse svoje življenje rada samo še jedla, ne glede na to, ali jem zase ali za otroka. Nekajkrat sem se sicer potrudila, da bi jedla zdravo, torej veliko sadja in zelenjave, veliko jogurtov in skute, pa omega jajc in malo morje rib, ampak po enem dnevu to ni šlo več. Rajši sem si zatlačila v usta pršut in makovko, pojedla skoraj kilogram sladoleda, da o pečenem krompirju iz pečice sploh ne govorim. Kadar nisem jedla, sem pila - sok ali kakav s smetano, kapučino, ledeno kavo, kokakolo in podobno. Če sem imela napad slabe vesti, sem poklicala prijateljice, za katere sem vedela, da mi bodo rekle "Ah, stara, kaj se sekiraš, ti si tako ali tako noseča, moraš jesti!" Zmagovalke pa so bile tiste, ki so dodale "Saj boš potem takoj shujšala, sploh če boš dojila!" In tako sem se nemoteno basala dalje, odnos do telesa je postal prizanesljiv.
S porodom sem izgubila polovico kilogramov, polovica pa jih še čaka. da se jih bom znebila. Najprej sem prenehala verjeti, da gre z dojenjem vse samo od sebe dol, in ugotovila, da se bom morala za svojo staro postavo precej potruditi. S tem v roki hodi tudi dejstvo, da svojih starih oblačil (še) ne morem obleči, kar sem v pohodu po trgovinah prejšnji teden uporabljala kot dober razlog za zapravljanje. Seveda bi kdo lahko pričakoval, da se bom lotila hujšanja, ampak sama se nikakor ne morem odločiti za tako drastičen poseg v prehranjevanje. Khm, tega se bom lotila postopoma, kar koli pač že to pomeni za odnos do telesa.
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155113070308094943111-1.jpg[/image]Druga stvar je gibanje, ki si ga v obliki sprehodov z vozičkom sicer privoščim, vendar ne tako eksplozivno, da bi imelo učinek. Čakam, kaj se bo zgodilo s prerokbo, da je tekanje za otroci, ki se plazijo, najboljša telovadba. Za vsak primer sem si ogledala tudi ponudbo lepotnih klinik, čisto toliko, če bi se mi kdaj mogoče zahotelo rahlejših estetskih popravkov. Jasno je, da bom takoj, ko bom imela čas, spet začela obiskovati savne, masaže, kozmetičarko in vse, kar konkretno izboljšuje počutje ženske in njen odnos do telesa.
Takšne misli mi vsaj enkrat na dan švignejo skozi glavo, ampak realnost je druga pesem. Ko pomislim, da bi si oprala glavo, mineta vsaj še dva dneva, preden mi to uspe. In preden si lahko do konca posušim lase, skozi brnenje sušilnika že slišim užaljene krike otroka. Prej pristašica depiliranja z voskom, danes hitreje opravim z britvico, nemalokrat me nekaj mesečna hči pri tem začudeno opazuje iz svojega stolčka. Nalakirani nohti - presežek urejenosti, seveda ne zame. Obrvi si populim pred spanjem, ko od utrujenosti že slabo vidim, od tod asimetrija obraza. Od naslanjanja med dojenjem je moj desni komolec hrapav in odrgnjen kot koža pri slonu, nobena krema ne pomaga.
Skratka, kot vsaka druga mlada mati se moram sama sebi malce zasmiliti, kako blazno neurejena sem, in tako vsaj nekaj naredim za odnos do telesa. Ampak kaj, ko tisti hip, ko me tamala divje zagrabi za šop las in me med smehom vleče zanje, pozabim na to in ji čebljam nazaj "Ja, laski so, laski, ti kar vleci, še daj, še!" Takrat se ves moj odnos do telesa zoži na pikico, nad katero se sklanjam, in vsaka moja guba, strija ali klobasica so ob tem popolnoma nepomembni. Saj ne, da nimam odnosa do sebe, ampak trenutno je postal tako ohlapen.
Katja G.
Foto: JupiterImages
|
|
|
|