|
Anonimen -> Razšla sva se v nosečnosti (3.12.2006 21:04:19)
|
Drage forumovke. Tudi jaz sem se odločila napisati svojo zgodbo. V bistvu je zelo boleča in upam, da mi bo pisanje nekoliko olajšalo dušo.
Začelo se je takole.
Ko sva se spoznala sva se imela zelo rada. Najraje na svetu. Skupaj sva bila tri leta, več ali manj sva se lepo imela, sva se pa tudi kregala (on sicer pravi, da sva se ves čas kregala, ker po njegovem se pari med seboj ne kregajo). Že kmalu na začetku pa sem opazila, da je precej neodgovoren človek in da so ga doma vedno ujčkali ter mu v življenju prihranili marsikatero izkušnjo, zaradi katere sedaj na svet gleda lahkotno, brez skrbi, idealno. Nikoli se ni opogumil preseliti k meni, ker mu je bilo doma preveč udobno (Hotel mama je ponujal vse, brez da bi moral dati kaj v zameno). Težko me je prenašal kadar sem imela težave, zelo pa je užival kadar sem mu kuhala, ga kako drugače razvajala, bila dobre volje. Po svoje je bil zaradi te svoje lastnosti, da je videl vse idelano, zelo prijetna družba, ljubeč, pozitiven, seveda samo dokler je bilo tudi vse ostalo okrog njega pozitivno. Kadar sem imela naporen dan v službi, je odšel ponavadi domov, ker sem bila pretežka zanj. Kljub mojem zavedanju o tem sem ga imela zelo rada in sem si želela njegovega otroka. Otroka sva tudi dobila, jaz sem noseča in bom rodila. Vendar je to dejstvo sprejel slabo. Najprej me je nagovarjal k splavu in tudi rekel, da bom tega otroka imela sama. Nekaj časa se nisva videvala (ni hodil k meni naobisk), nakar se je spet pojavil. Nato se je nekako sprijaznil, da bom otroka obdržala, vendar ves čas me je maltretiral. Zelo ga je motilo, da sem dobila bolj aknasto kožo in me zaradi tega ni hotel pokazati svojim sorodnikom. Veliko sem pretrpela, veliko prejokala. Medtem sem morala zaradi depresije obiskati tudi psihologa. Sama nisem mogla več obvladovati situacije. Enkrat sva šla k psihologinji tudi skupaj, ker naj nama bi pomagalo. Vendar žal se ni nič spremenilo. Vedno sem bila jaz za vse kriva, ni me za prenašati, vedno imam samo probleme itn. Vsega naj bi bila kriva moja nizka samozavest, vendar po drugi strani me je velikokrat zatiral, nič mojega ni bilo nič vredno, samo kar je on ustvaril je bilo zlato. Dobro znal je biti tudi pozitiven ljubeč, vendar ti trenutki so bili vedno bolj redki. V tem času (približno pol leta) se še vedno ni odločil, da bi se od staršev preselil k meni. Po eni strani je sanjal o skupni prihodnosti, se začenjal veseliti svojega otroka, ki je na poti, vendar odrival pomembne korake z njegove strani. Meni je bilo iz dneva v dan huje. Hotela sem, da postanemo družinica, vendar on se je ves čas izmikal z različnimi izgovori. Potem sem se lepega dne odločila, da mu postavim ultimat: on se preseli k meni ali pa mora biti tega trpljenja konec. Zbala sem se, da se me bo polotila poporodna depresija, ker ne bom kos težavam zaradi najinega neurejenega življenja; stalno uhajanje k mamici, bega v svoj svet,... Časa za odločitev je imel približno mesec dni. Dolgo se ni mogel odločiti, vmes sva se videvala, ves čas je govoril toliko stvari se morava še pogovoriti o naju.. Nakar sem na dan odločitve prejela samo e-mail z njegove strani, da ne more več, da ne vidi skupne prihodnosti, da se samo prepirava itn. Napisal je tudi, da nekaj časa ne želi komunicirati z mano, da ne bom izlivala negativnih čustev [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]. Praktično naju je z otrokom zapustil tik pred porodom.
Precej me je potrlo. Vendar, ker sem bila že tako večidel nosečnosti precej v žalosti, ker sem videla, da z otrokom dejansko nisva sprejeta, sem nekako prestala prvi teden, ki je bil najhujši. Vsak dan posebaj se borim. Vsak dan prosim boga, da ostane milosten z nama, da se bova prebila. Najbolj me skrbi kako bom zmogla vse sama. Saj veste otrok joka, je bolan, ga je treba okopati, dve roki sta premalo, in kup drugih stvari še pride...
Poskušam ostati močna. Čeprav so nekateri mnenja, da se je vredno potruditi za družino, se ponižati, sprejeti vlogo mučenice itn.. jaz ne verjamem več v to. Ne vidim rešitve te veze. Verjamem, da se bo spet skušal vrniti nazaj na stare tire in poskušati nadaljevati razmerje na tak način kot prej; brez obveznosti, vendar to me totalno izčrpava. Saj sedaj je hudo, vendar kako bo potem, ko bo otrok? Povejte mi ali delam narobe? Ali bi morala gledati pozitivno, gledati v smeri kako združiti družino nazaj, kako potrpeti vse te muhe, da se bo spametoval, da se bo kaj spremenilo...
Dan odločitve z njegove strani je tudi sovpadalo z dnem, ko je prejel ključe za svoje nove stanovanje, ki ga je pred časom kupil. To stanovanje je ves čas opremljal kot da bo notri živel sam, oziroma je sam sprejemal vse določitve v zvezi z njim. Na prevzem je povabil starše in ne mene. V bistvu mislim, da je bil dodatni pritisk zanj, ko je dobil stanovanje ni mogel več držati izgovorov, da se bova preslila skupaj, ko bo novo stanovanje. Sedaj je to stanovanje dobil in ugotovil, da ni sposoben notri povabiti naju z otrokom.
Ne vem, če sem bila najbolj jasna pri pisanju tega sestavka, misli mi begajo po glavi s tako hitrostjo, da sploh ne morem vsega beležiti. Morda sem otopela od bolečine. Od tega dogodka (e-maila) je približno teden dni. Skušam ostati trdna. Zavoljo svojega otroka se skušam bodriti in ne jokati, ne biti žalostna, ker vse čuti z menoj. Vendar je težko. Včasih se čisto zlomim, sredi noči vpijem njegovo ime, ali sanjam, da sva še vedno skupaj, da je vse vredu, da se ljubiva. Dejansko se imava oba še vedno rada, vendar nimava temeljev za dobro vezo. Če nekdo ne more nič potrpeti, je nemogoče da drug vse amortizira. Bojim se, da bi otrok preveč trpel, ko bi vse to gledal. Ker ali mislite, da bi se po rojstvu kaj spremenilo z njegove strani?
Zaenkrat bo dovolj pisanja. Prosim svetujte kaj. Je imela morda katera podobne težave. Kako jih je rešila?
Pozdrav,[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
|
|
|
|