|
khurde -> RE: zgodbica o mojih 2 mesecih (2.9.2008 13:32:47)
|
Vanilla, jaz bi skoraj rekla, da je pri večini tako, vsaj kolikor sem se jaz pogovarjala s kakšno. Jaz sem v 19. tednu, pa me je na začetku kar "psihiralo" kaj bo, kako bo, kakšna mama sploh bom ... pomoje se še bolj zaveš odgovornosti, ko bitjece že raste v tebi, kot prej, ko si še "ena oseba v enem telesu". Midva sva načrtovala za malo kasneje, ko končam faks in vse to, samo se je tudi zgodilo zelo na hitro, čeprav mi je G rekla, da bi lahko imela probleme zaradi cističnih jajčnikov. Pa sva vesela, da se je. Na začetku so naju oba sicer obhajali dvomi, če bova zmogla, mešani občutki, pa če sva res pripravljena, samo se je vse precej spremenilo, ko sem videla pikico na UZ, še bolj pa, ko sva bitjece prvič gledala skupaj.
Čeprav me sedaj še vedno kdaj popade dvom, če sem pripravljena (pa čeprav sem prej vedela, da sem, samo je malo drugače, ko si na tem). Me moj vedno tolaži, da jaz bom super mama, samo da zase pa ne ve točno, haha. Pomoje so ti občutki normalni, ker se začneš resnično zavedati neke nove odgovornosti, ne glede na to, koliko si želiš otročka.
|
|
|
|
