Prekinitev v 22. tednu (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Spontani splav



Sporočilo


BlankaT -> Prekinitev v 22. tednu (7.10.2004 21:28:51)

Prebirala sem vaše izkušnje in se odločila, da še vam jaz povem svojo.

Od prvega UZ naprej je bilo vedno nekaj narobe, vendar so bile napake majhne. Vendar pa se mi je svet skoraj podrl, ko sem v 13. tednu pričela močno krvaveti. V Mariborski bolnici (na ginekologiji) so ugotovili, da mi je posteljica odstopila od matrnice. Nato sem imela strogo mirovanje, katerega sem se strogo tudi držala (WC in postelja). Nato pa sem pri 20. tednu imela kontrolo pri svojem ginekologu in seveda mi je naredila tudi UZ, da se prepriča, če je hematom, ki je še na zadnjem UZ bil viden, še vedno tam. Ugotovila je, da hematoma ni več, da pa ima plod v glavici senco, ki ne kaže nič dobrega. Tako me je napotila na kontrolo v bolnico. V Mariborski bolnišnici(sedaj že v porodnišnici) so potrdili da mali nima pravilno razvitih možganov oz. jih en del sploh ni. Takoj so sklicali konzili na katerem so soglasno potrdili, da nama svetujejo prekinitev nosečnosti. V trenutku se nama je podrl svet.
Z možem sva se odločila za ta poseg.

Tukaj pa se začne druga zgodba.

V ponedeljek ob 11.30 so mi skozi trebuh in maternico vbrizgali inekcijo, da bi sprožili popatke. Prvi popadek sem začutla že ob 14.uri in vse do 23.ure, ko so popolnoma prenehali. Da ne bom predolga. V popadkih sem bila 34 ur, ko sem končno rodila fantka, ki je na prvi pogled bil popoln, seveda je že bil mrtev. Rodila sem s pomočjo čudovite babice, prečudovite zdravnice in mojega moža, ki mi je skozi stal ob strani, brez njih mi to ne bi uspelo.

Na odpustnem pismo so mi napisali, da sem imela splav. Tako, da mi sedaj ne pripada 42 dni porodniške, ki bi jo dobila, če bi mi šef oddelka napisal, da sem rodila. Ko sem ga danes poklicala in prosila za to uslugo mi je samo hladno kot ledena gora, dejal, da mi tega ne more dati, ker ni šlo za porod, ampak za splav. ČE JE KATEREMU TO JASNO MI NAJ TO RAZLOŽI, PROSIM. Dejal še je, da mi tega ne more dati, ker bi se potem porušila statistika, in da se POROD šteje od 22. oz 23. tedna naprej in da mora otrok tehtati vsaj 500 g, da mi ne more pomagati in da ima še druge večje probleme.





NINA78 -> Prekinitev v 22. tednu (8.10.2004 7:32:09)

Blanka - ... ostajam brez besed, tako me je pretresla tvoja zgodba! Saj ne morem verjet!!! Pa kako je to možno ... klinc in vse statistike, saj človek ni robot (kar bi moral bit, da preživi v tem krutem času)!!! Vem, da mora biti grozno (sama sem imela čiščenje - spontani splav - v prejšnjem tednu - 10 teden nosečnosti), ampak tebi je verjetno še 100 % več grozno, saj si otročka RODILA! Moj bog. Ne vem kaj naj rečem, ker sedaj besede verjetno ne bi zalegle preveč. Morda le to - kot so meni punce napisale - daj času čas in nekoč bo boljše. Ma skozi to pa treba it in grozno je, ampak kmalu ... morda že čez 6 mesecev bo svet lepši (z novo pikico pod srcem). Takrat pa alarm in k ginekologu ... ob bilokakšni nevšečnosti!!! Želim ti, da bi čim lažje prenesla in imela upanje (brez trohice črnih misli) za naprej :kuza: Saj bomo - boš videla, da bo kmalu bolje. PS: A imaš že kaj otrok od prej. Meni je bila to prva nosečnost. Pozdravček, Merry. :):):)




Anonimen -> Prekinitev v 22. tednu (8.10.2004 9:36:04)

Res mi je žal Blanka. Tega ne želim nobeni ženski.
Ravnanje zdravnika je nedopustno.
Ja, verjamem, da ima on tudi neka pravila, katerih se mora držati, čeprav niso logična (kako lahko rečejo, da nisi rodila, če si????!!!).
Ampak vsako stvar se da razložit na lep način, kajne?

Želim ti čim lažje okrevanje in naslednjič čim bolj zdravega otročička!






GoYa -> Prekinitev v 22. tednu (8.10.2004 12:35:26)

Ne moreš verjeti. :grrr: Zdravniki te obravnavjo kot številko v njihovi statistiki in ne kot osebo, ki je doživela nekaj najhujšega na svetu. Kot da nisi oseba z dušo.

Jaz sem imela abrazijo v 11 tednu in sem že nekako počasi prebolela.
Želim ti, da ti bo uspelo čim prej se pobrati in ustvariti novo :duda:. Tvoj mali :angel: pa zdaj pazi na vaju z očkom in vama bo kmalu poslal bratca ali sestrico. Boš videla.

LP




saba -> Prekinitev v 22. tednu (8.10.2004 15:40:42)

Joj ne vem kaj ti rečt, samo da mi je zelo hudo. Sama sem imela ss pred slabimi 3 tedni in sm se nekako pobrala, čeprav ne popolnoma. Vsake toliko me prime, da se kar začnem jojat kot dež.

Svet ni pravičen....in še da v življenju naletiš na take ljudi, ni nič lažje.
Ko sem ležala v bolnici že drugič, ker me je po abraziji čez 3 dni začel zelo močno boleti trebuh, mi je zdravnik pri viziti v sobi reku: sploh ne vem zakaj ste prišli nazaj!!!!
ne bom komentirala nič. Minilo je samo 3 dni od abrazije, vsa sem bila potrta in depresivna, pa trebuh me je bolel zelo, pa mi zdravnik tako reče in to samo zato, ker si ni znal razložiti kaj mi je. Da ne omenjam ene sestre, ki me ni mogla videt od prvega dne in mi je vsakič tako boleče in na silo dajala inekcije v mojo rito , da sem jokala. No zadnji dan moje hospitalizacije v bolnici, pa je na srečo prišla druga sestra in mi inekcijo dala tako, da sploh je čutila nisem.

na svetu smo ljudje takšni in drugačni. Najbolj pomembno je da si zdaj zdrava. Lepo počivaj, prosi za podaljšanje bolniške, če pa ti ne bo uspelo, pa izkoristi magari nekaj dni dopusta.

vso srečo ti želim in ne pozabi: po dežju zasije sonce in tako bo tudi pri tebi, kot pri vse nas, ki smo doživele tako grozno izkušnjo

saba




frutka_ -> Prekinitev v 22. tednu (8.10.2004 21:41:17)

Blanka, upam da si boš v objemčku tvojega možeka:ups: lahko spočila ter si nabrala moči in energije za nove zmage...vedno pa bo zate na nebu sijala zvezdica:angel:

.
Togo ravnanje zdravnika se mi zdi nedopustno, ker menim, da si bila psihično in fizično čisto izčrpana ter da si imela za seboj prekleto težko izkušnjo, ki zahteva razumevanje in ne osornosti.

Upam, da bo naslednjič lepše predvsem pa srečno...

Mislim nate, ker bi to lahko bila zgodba vsake izmed nas...groza!:zmeden:




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (9.10.2004 17:56:14)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




teja++ -> Prekinitev v 22. tednu (10.10.2004 18:08:07)

Zdravo Blanka!

Tole pisanje mi ne gre najbolj od rok, solze oblivajo moj obraz, ko se spomnim dneva, ki je podrl moje sanje - da bom postala mamica. Namreč tudi jaz sem pred kratkim imela prekintev nosečnosti. Bila sem v 22. tednu nosečnosti, pod srcem pa sem nosila dvojčka. Začelo se je 20. tednu, ko so na UZ ugotovili, da gre za transfuzijski sindrom dvojčkov - eden je imel hrane preveč, drugi pa premalo.
Prav tako, kakor tebi so tudi meni skozi trebuh in maternico vbrizgali inekcijo, da so sprožili popadke. Kako boleče in mučno je bilo naprej sama dobro veš, zato tega ne bom opisovala. Rodila sem dva mrtva fantka (teža pod 500g), saj so ju že prej z vbodom inekcije v njuna srčka "uspavali".
Skratka bilo je zelo hudo in še zdaj se s partnerjem komaj pobirava. Pridejo dnevi, ko nastopi kriza, se razjočeva in tolaživa z mislijo, saj bova kmalu lahko imela dojenčka. Vem, da čas celi rane, toda dneva, ki nama je sesul svet ne bova nikoli pozabila, spomin na najina otročička bo za vedno zasidran v najinih srcih.
No razjokala sem se, zdaj pa da ne bom predolga ti bom skušala odgovoriti na tvoje vprašanje!
Jaz sem zdaj doma - se pravi v bolniškem staležu, vendar po pravici povedano bi najraje šla kar v službo, ker doma enostavno ne zdržim več. Preveč časa imam za razmišljanje. Zato sem šla k svojem zdravniku, ki pa mi je to odsvetoval ter mi predpisal 6 tednov bolniške, kar naj bi bilo to tudi običajno oz. normalno. Pravijo, da ti po porodu - prekinitvi nosečnosti pripada najmanj 6 tednov bolniškega staleža oz. da se lahko ta še podaljša, če se pojavijo težave psihičnega izvora.
Vem, da ti sprašuješ o porodniški, toda glede tega točno ne vem kako je. Ampak jaz ti predlagam, da greš k svojemu izbranemu zdravniku in se z njim pogovoriš glede same bolniške.
Upam, da sem ti nekako pomagala z mojim odgovorom.

Drugače pa ti želim čimprejšnje okrevanje ter vedi, da bo tudi nama nekega dne posijalo sonce in prineslo dojenčka :duda: :duda:, saj veš za dežjem vedno posije sonce!
Pa lep pozdrav




bambi -> Prekinitev v 22. tednu (11.10.2004 12:41:55)

Draga Blanka, tako tažko mi je brat tako žalostne zgodbe, toliko spontanih splavov, ko pa preberem kakšno zgodbo, ki je tako podobna moji pa me res spreleti po celem telesu. Tako zelo se lahko vživim v te zgodbe...... Jaz sem punčko izgubila v 26. tednu, ko ni bilo več utripa, prav tako so mi sprožili porod, ki se je tudi vlekel v nedogled, celo noč in šele drug da ob 15.57 sem rodila. Velika je bila 32 cm in težka 520 g. Vem kako ti je hudo, ker tvojega poroda ne smatrajo za porod, meni je bilo pa najhuje, ko mi je sestra takoj po porodu priletela z nekimi formularji in me začela spraševat o imenu otroka, o pogrebu..... tako sem bila nemočna, da sem jo prosila naj naredijo kar hočejo, samo na miru me naj pustijo. Ko sem po 1,5 mesecu dobila izvide je na prvi strani na veliko pisal moj priimek zraven pa pod ime: Mrtvorojena. Mene je skoraj kap, moj otrok brez imena.... takoj sem šla na občino in ji dala ime ter uredila vse ostalo. NE vem kje si jemljejo zdravniki in vsi ostali pravico, da odločajo kaj in kako se bo dogajalo s tvojim otrokom, kaj čuti mamica, kdaj lahko gre v službo..... to je odvisno od tebe same in vso pravico imaš do bolniške, do psihologa, do pomoči.... Ti kar idi do svoje zdravnice in zahtevaj bolniško, če ne želiš v službo. Jaz osebno sem želela čimprej v službo, ker sem doma samo jokala, 1 mesec sem bila na pomirjevalih in samo spala ali pa jokala..... včasih sem dobesedno norela.... to so zelo težki trenutki, zato ti sama veš kaj je najbolje zate. Vzami si čas, žalovanje je nujno potrebno in ko želiš jokat, joči.

Od smrti moje punčke je minilo že 1 leto in bolečina je še vedno prisotna, res da manjša.... Čas celi rane in tudi tebi jih bo. Ne pričakuj od sebe, da boš takoj pozabila. Tudi jaz sem iz MB in moja punčka ima svoj prostor na Polju belih vrtnic na Pobrežju. Tudi ti lahko daš svojemu otroku ime, tako kot jih že kar nekaj na polju belih vrtnic. Jaz sem velikokrat tam. Če želiš se lahko dobiva, kajti v takšnih trenutkih potrebuješ nekoga, ki te resnično razume.....

Želim ti, da bo vsak dan zate lažji in da bo kmalu zopet sijalo sonce....

Bambi :angel:




BlankaT -> Prekinitev v 22. tednu (12.10.2004 11:46:01)

Bambi, tvoja zgodba me je zelo ganila. V veliko veselje bi mi bilo, če bi se dobile. Samo sporoči mi kje in kdaj.

Blanka.




BlankaT -> Prekinitev v 22. tednu (12.10.2004 11:51:52)

Rada bi se zahvalila vsem za vspodbudne besede.

Vem, da je takšnih primerov veliko oz. preveliko v naši državi. Zati ne pe toliko bolj boli, da so lahko zdravniki in naši politiki tako hladni pri takšnih stvareh. Toda, da ne bom delala krivice vsem moram reči, da je tudi nekaj vredu zdravnikov, ki znaju prisluhniti in to resnično želijo pomagati in tudi politikov je (vsaj mislim) nekaj. Po drugi strani pa poravijo, da nas je premalo, kako nas naj bo več, če pa ni pravice.

Še enkrat hvala vsem, Blanka.




bambi -> Prekinitev v 22. tednu (12.10.2004 12:35:51)

Draga Blanka, z veseljem se lahko dobiva. Če želiš lahko greva na polje belih vrtnic, potem še na kavo, ti samo povej kdaj in kje. Jaz sem sicer v službi do 17h, lahko pa grem tudi dopoldan, če želiš, npr. v petek zjutaj.... Povej če ti ustreza????

Lahko se tudi registriraš tukaj na RR in si bova lahko pošiljali privat sporočila.

Bambi :angel:




Pepa-2 -> Prekinitev v 22. tednu (19.10.2004 21:25:52)

... vidim tvojo žalost. Tudi moja prijateljica je lani junija rodila v 27. tednu mrtvorojenega sinčka. Tako kot vsaka mamica, je bila tudi ona neutolažljiva. Blanka, naj ti vseeno povem nekaj vzpodbudnih besed. Ta moja prijateljica je danes mamica 14 dnevnemu fantku, ki pa že ima svojega angelčka. Kot ti je ena že napisala, tvoj angelček te bo čuval. :angel::rozica::angel:




BlankaT -> Prekinitev v 22. tednu (26.10.2004 21:52:57)

Danes sem ponovno prebirala vaše spodbudne besede v katerih najdem moč, da preživim še tako slab dan.
Še vedno sem na bolniški, zdravnik mi jo podaljšuje po 14 dni. Moje stanje se izboljšuje. Sedaj sem že delno zmožna opravljati vsakdanja dela. Vendar je v meni še vedno globoka žalost in praznina. Ter ta večni zakaj, izvidov še nimam, tako, da še ne vem zakaj se je to zdodilo. Mojo žalost mi delno ublaži štiri leta star sin.

Vsem pošiljam topel objem.




frutka_ -> Prekinitev v 22. tednu (26.10.2004 22:03:59)

Blanka čas bo zacelil rane, kot pravi stari pregovor. Za vas pa bo vedno ena zvezdica, ki vas bo čuvala pa tvoj mali sonček, ki te čaka, da ga objameš in pcartaš...pa ne pozabi na atija...




Pepa-2 -> Prekinitev v 22. tednu (28.10.2004 23:12:02)

:rozica::angel:




LadyWinter -> RE: Prekinitev v 22. tednu (28.1.2015 8:19:04)

Pozdravljene vse skupaj ! Preden karkoli rečem in napišem naj povem, da več kot samo občudujem prav vsako izmed vas,mamic, ki ste morale skozi največjo bolečino tega sveta... Zame ste res borke, spoštovanja vredne ženske, da so po vsem tem sploh še pripravljene živeti naprej.. Tudi sama sem mamica dveh otrok in že samo misel na to, da bi ju lahko izgubila me pahne v pogubo Tako, da... Spoštovanje prav vsaki izmed Vas.... Oglašam se Vam, ker delam diplomsko nalogo z naslovom ''''''''Izguba otroka v perinatalnem obdobju-izkušnje mater v slovenskih porodnišnicah''''''''. Verjetno mislite, da sem nora, da sem kaj takega izbrala, vendar me je zgodba zelo dobre kolegice, ki je otročka izgubila v 6.mesecu nosečnosti tako zelo prizadela-deležna je bila namreč zelo surove, grobe, nečloveške obravnave v porodnišnici s strani zdravstvenega osebja, da me je to totalno raz******* sploh, ker gre za poklic v katerem si jaz želim delati, za katerega študiram in od katerega se zahteva in pričakuje kar največ senzibilnosti in empatije pa še to ženskam, ki se jim je podrl svet in so izgubile nekoga za katerega so bile pripravljene živeti. Zadeva se me je tako zelo dotaknila in me prizadela, da sem se odločila reskirat in malo potipat to zadevo, kaj se v tem zdravstvu dogaja. Vem-zadala sem si zelo zelo trd oreh in s tem, da sem se za to odločila reskiram svojo diplomo ampak, kot pravim- v to sem se enostavno MORALA podat !! vest mi ne da miru sploh pa, ker se s tovrstnimi situacijami v zdravstvu skoraj nihče noče ukvarjat in se vsi temu raje ognejo... zdi se mi, da so te izjemne ženske deležne premalo pozornosti in čeprav vem, da neke bajne revolucije na žalost ne moram narediti, moram vsaj načeti en mali korak... Tudi sama poznam kar nekaj mamic, ki so morale skozi to in po njihovih pričanjih ni problem v tem, da one ne želijo govorit o tem ampak je problem v ljudeh okoli njih-oni ne upajo in nočejo spraševati. in točno to se je zgodilo, ko sem ljudi spraševala, če slučajno poznajo koga, ki je izgubil otročka od nekako 4.meseca nosečnosti naprej in odgovor je bil v večini ''''''''ja, poznam, ampak raje ne bi, ne upam omeniti ali so pripravljene sodelovati''''''''.... Tako, da ste moje edino upanje prav ve. Rada bi vam posredovala link do spletne ankete z omenjenim naslovom in upala, da bi se na vprašanja odzvalo čim večje število žensk. Je pa stvar striktno anonimna in niti jaz nimam vpogleda v to kaj katera odgovarja...Skratka, v stvar sem padla z več kot le dušo in telesom. Vem, kompliciram si življenje ampak to enostavno moram storiti . Za Vaš odgovor se Vam že v naprej lepo lepo zahvaljujem. In še enkrat, s kar največjim spoštovanjem. Teja*

PS/ V poštev bi mi prišle ženske, ki so tovrstno tragedijo doživele nekako od 22.tedna nosečnosti naprej oz. do otrokovega 7.dneva življenja.
to sporočilo boste lahko zasledile v večih forumih saj želim pridobiti res kar se da veliko izpolnjenih vprašalnikov. je pa stvar kar obsežna, reševanje bi Vam vzelo cca.10 min. Upam, da uspe**** bi bila pa tudi hvaležna, če bi si malo med sabo poslale oz. če za katero mislite, da bi bila pripravljena rešit.

https://www.1ka.si/a/54846




Stran: [1]