naš trmasti prvošolček

naš trmasti prvošolček (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Od šolarčka do šolarja

Sporočilo

niki5 -> naš trmasti prvošolček (11.1.2005 11:14:34)
Sploh ne vem več kaj naj naredim, namreč naš Nik je tako trmast, pravijo da naj bi bila v tej starosti prva puberteta :ups: Obupen je, odgovarja nazaj, da karkoli naredi se moramo pregovarjati, na koncu groziti (kar mi je najmanj všeč), recimo da če ne bo pospravil igrač, da jih bom jaz in tako da jih ne bo več videl... takrat zaleže, ko se mu to res zgodi in potem je tak jok, ampak naslednjič je spet ista zgodba. Veliko se pogovarjava, razložim mu kako tečejo stvari, posluša in vse živo obljubi, kar pa zelo hitro pozabi. Ni agresiven otrok, se ne pretepa, do dojenčka je zelo nežen, se tudi ''igra'' z njim (mu kaže igračke in ga zamoti), samo ta svojeglavost je že presegla vse meje. Se nisem zato, da bi ubogal takoj na ukaz kot kakšen robot, samo da bi vedel kdaj je presegel mejo in da je čas ko je treba nekaj takoj narediti in je čas ko določene stvari lahko še počakajo. Ima katera podobno izkušnjo, kako ste jo rešile? Ali je to obdobje ko bo minilo :zmeden2: Naj še omenim (na srečo), da v šoli nimajo težav z njim, pravijo da je priden.

Gina -> naš trmasti prvošolček (11.1.2005 12:50:23)
V bistvu je rešitev v tem, da se nehaš pregovarjat z njim in mu grozit, ampak takoj narediš logično posledico. In to brez razburjanja in pregovarjanja. To je zelooo težko za nas mame, ki imamo preveč smisla za vživljanje v otroke, ampak ravno to otroci izkoriščajo. Je povsod isto. V bistvu te hoče z besedami prepričat, da je on revček in da ti nimaš prav, potem pa začneš ti dvomit vase, če res prav delaš - vsaj tako je pri nas. Če ne bo doživel logične posledice, ne bo bolje. Se pravi, če ne pospravi igrač, ko mu 2x rečeš, mu jih brez besed zabriši v smeti, četudi si jih še tako plačala. Ne v klet!!! V smeti. Sicer se bo naučil, da itak čez 3 mesece nazaj pridejo in ne bo haska. Lep dan

sonja-10 -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 18:57:58)
Gina, rada bi ti dala v premislek tvoj nasvet o metanju igrač proč. Je to res logična posledica ne-pospravljanja? Posledica bi bila polomljene igrače, igrače, ki jih otrok ne najde, padci ponoči, ko bi v temi iskal vrata, da se stisne k tebi ... proč metanje pa je le ustrahovanje. Zdaj bo pospravljal iz strahu pred kazijo in ne pred naravno posledico. Tako otroka discipliniraš in ne vzgajaš. In posledice? Ko bo prišel nekam, kjer bo vedel, da igrač ne bodo metali v smeti, ne bo pospravljal, saj bo to njegov edini motiv. Če pa bosta do pospravljene sobe prišla na lep način, bo razumel "poslanstvo" pospravljanja. Včasih je fino, če imamo za pospravljanje posebno glasbo in igrico kot: mami pospravi vse kar je pisano, otrok pa kar je črno-belo. Ali pa mami vse oglato, otrok pa vse okroglo... Mene je precej streznilo tisto sporočilo, mislim, da je krožilo tudi na forumu, kako se obnašamo do sodelavcev, znancev, prijateljev in kako do otrok. Sodelavcu ne bomo nikoli rekli:" A bom sto let čakala, da boš prtipkal to poročilo!" Otroku pa bomo! In ne vem s kakšno pravico (nimam se za izjemo!). Če nas jutri ne bo, bodo sodelavci, znanci, prijatelji žalostni, naš otrok pa bo za vedno izgubil nekoga, ki se ga ne da nadomestit. Zanj smo enkratni in nenadomestljivi. Zato se sprašujem, če bi sodelavki vrgla v koš torbico z vso vsebino, ker ni oddalo poročila do dogovorjenega roka? Radi jih imejmo, Varja

Gina -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 20:10:16)
Draga Varja! Jaz sem bila tudi zelo pametna, ko sem imela prvega otroka. Bil je takšen, kot ti opisuješ. Z njim se je dalo vse dogovorit. Z lepo besedo si prišel kamorkoli. Vendar vsi otroci niso taki. Moja hči je lahko padla 10x npr. iz kavča, pa je nalašč skočila še 11-ič, da bo dokazala, da kavč nima prav, ko jo "dol meče". Zaradi nje so lahko vse igrače polomljene, se ob njih spotika, ali pa ne, njej red ne pomeni nič. In tako je že od nekdaj puščala sledove za sabo, kjerkoli je hodila. Kakšen motiv pa naj ima, da bo nekaj pospravila, če se počuti super v kaosu, ki ga sicer ona odlično obvlada - ve natančno, kje je v njeni sobi kaj? Jaz pa za množico odpadkov vseh članov naše družine ne bom sama pospravljala. In mi je čisto vseeno kakšen motiv ima, da to naredi. To so pravila, ki veljajo v družbi in v službi in povsod. Niti slučajno je ne mislim vsakič zabavat, in jo na kolenih prosit, naj vendarle pospravi skodelico čokolina ali se iti igrice jaz skodelico, ti žličko. Ti pa kar izvoli. Življenje je drugačno, realno in prinese posledice. Bodi pa brez skrbi, da svojim sodelavkam povem, kar mi ni prav in me precej manj okrog prinašajo kot moji otroci. Pa tudi ne vem, kako lahko primerjaš prijaznost in posledico. Jaz sem s svojimi otroki prijazna in od mene imajo ogromno ljubezni - vendar to pravzaprav ni tvoja stvar. Menim pa, da je današnja družba obsedena od tega, da bog ne daj otrokom kaj malo bolj odločno povedat in bog ne daj, da se otroci razjezijo. V bistvu pa vzgajamo otroke, ki ne poznajo nobenih meja, so predrzni, ne oodgovarjajo za svoja dejanja, ne poznajo svojih dolžnosti, poznajo samo pravice. Tako staršem počasi a zanesljivo uhaja njihova vzgoja iz rok - otroci so navajeni vse dobiti in ne doživljati porazov, zato jih vsaka malenkost, ki ni po njihovo popolnoma vrže iz tira. Ko so večji, to postane zelo velik problem, najkasneje pa v 7 razredu. Zato jaz zagovarjam stališče, da mora otrok vedeti, kaj je prav in da mu je za njegovo dobro treba postaviti meje.

Gina -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 20:37:06)
Pa še to me zanima.... kako ti motiviraš tvojega 9-letnika, da vsak dan, brez besed naredi tisto, kar ste dogovorjeni? Saj kaj naredi a ne, pri teh letih....npr. posodo iz stroja, posesa, nese smeti ven.....in kakšna je naravna posledica? Če ne posesa, ali potem hodite po neposesanem še 4 mesece, če je to naravna posledica, ali potem smeti gnijejo še dokler se kaj ne zaredi notri ali kaj? Ali je tvoj ta velik zaradi tvojih pedagoških pogovorov tako motiviran, da sam to naredi brez besede vsak dan in s smehljajem na ustih? Ali si morda pa vendarle ti tista, ki je na monu pisala, da dajete sončke in črne pike ali nekaj podobnega za vsako stvar, ki jo otrok naredi?

niki5 -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 20:57:47)
Jaz bi pa tako rekla.. To, da sva skupaj preko igre pospravljala njegove igrače smo počeli pri 2,3,4,5 letih, pri 6 letih pa ne gre več tako naprej, kajti za moje pojme je Nik dovolj star, da sam za sabo pospravi nered ki ga je ustvaril. Vsak od nas igra svojo vlogo v življenju, saj tudi mi počnemo stvari katere včasih raje ne bi, recimo v službi.. vedno je nekdo nad nami, ki nam daje naloge in vedno se najde nekdo ki od nas sprejema naloge. Na žalost tako je in prav je da otrok ve kje je meja in kaj lahko od družbe pričakuje. Doma imamo še ne 3 mesece starega dojenčka in enostavno ne morem več njega za vsako malenkost animirati. V končni fazi niso najbolj problematične igrače, ampak sam odnos. Če je ura za spanje, je konec igranja in se je potrebno iti umit in v pižamo, ne pa da se mi še uro igra, potem se vleče kot polž do kuhinje in je čudežno lačen postal in ko poje se še plazi zelooo počasi do kopalnice in umiva zobe, kje še da do sobe pride. Ali pa se odločim da gremo ven in on bi raje notri se igral, ko smo zunaj noče notri.. Sej se z otrokom igraš, mu bereš pravljice, počneš tisto kar je njemu ljubo, ampak mora pa vedeti, ko je čas za druge stvari je potrebno te tudi narediti. Meni se tudi kdaj ne ljubi prati pa likati pa.. ampak vem da moram, ker drugače ne bomo imeli nič za oblečt, v nasprotju z njim pa je tako da mu je vseeno če je soba polna igrač, da niti stopit nimaš kje. Najuhuje je pa to, da je tako sobo sposoben narediti v nekaj minutah. Je pa res, da ko sem včeraj popenila je bilo danes čisto druga pesem. Še to.. ko sva skupaj pospravljala se je on zviral po postelji jaz pa na kolenih pospravljala igrače.. Vem samo to, da starejši je otrok hitreje te okrog prinese in ko imaš več otrok enostavno ne gre več tako, da lahko samo enega otroka animiral 24 ur dnevno za stavri, ki so nujne za naredit. Najbolj me je pa streznilo ko mi je rekel zakaj mi ti več pustiš, da sem popustljiva pa se nisem imela za tako... Zdej se moram navadit, da bom zares doseledna in se držala tega kar bom rekla. Če ga zdej ne bom mogla krotit, kaj bo šele čez nekaj let.

Gina -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 21:26:38)
:bravo:Se ful strinjam Niki! Točno to sem jaz mislila. Pa saj to se vsem dogaja. Pri nas je pred spanjem bilo isto, dokler ni moj enkrat rekel, da je tega pa zdaj konec. Ko je ura 8.30 ni več nobene šanse, da bi šel še kateri iz postelje. Do8.00 je treba pojest, če pa kateri ne, je to njegov problem. Pa popiti tudi in vse ostalo. Potem imamo čas za crkljanje, pogovor in pravljice. Pa se lahko vleče tudi do 21.00 - ampak smo v postelji. Meni je bilo na začetku grozno, ko sta šla parkrat lačna spat, pa žejna in celo z neumitimi zobmi, zdaj pa poznata pravila in je ok. In čisto te razumem, da je težko biti dosleden. Jaz imam s tem včasih probleme, ker se mi smilita - potem mi pa mož reče - glej, ti se njima nič ne smiliš, ko ju prosiš, naj pospravita sobo. Pa še prav ima.

Anonimen -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 21:42:20)
Jaz se tudi strinjam z Niki in z Gino. Ene otroke se da z animacijo pripraviti do nečesa, druge pa ne. So otroci, ki nenehno uveljavljajo svojo voljo, na vsakem koraku, tak je tudi moj. In ravno pri takih je še toliko bolj potrebna doslednost in odvečno pregovarjanje. S takim otrokom z dopovedovanjem in pregovarjanjem ne prideš nikamor. Z ločevanjem igrač tudi ne. Če se bo odločil, da ne bo pospravil, potem ne bo. Pa pika. Zato red res mora biti. In avtoriteta. Avtoriteta seveda ne izključuje ljubezni in nežnosti, nasprotno. Za vse to je pa potrebno ogromno energije. Pri nas se cel ljubi dan gremo kdo bo koga. Začne se že zjutraj v posteljici, ko hoče, da pride oči, oči je pa že v službi... Pa se začne dan. In tako do večera. Tako da, Niki5, mogoče se še spomniš, da sem tudi jaz že spraševala za nasvet, kako s takim otrokom ravnati. Zaenkrat sem prišla do zgornjih zaključkov. Saj si že sama rekla, da ko si včeraj popenila, da je bilo potem drugače. Otrok ima tvoje popuščanje v malem prstu, prav tako pa čuti tudi tvojo avtoriteto. In to potrebuje. Mora biti pa grozno naporno. Jaz si sebe ne predstavljam še z enim malim otrokom, res ne.

sonja-10 -> naš trmasti prvošolček (12.1.2005 23:32:24)
Pozdravljena, Gina! Ne, moj 9-letnik ni nič posebnega in se vleče kot ostali, ne bi pospravljal kot ostali, z eno nogavico na pol noge sedi na postelji in gleda v zid! Vse drži. Za lepša jutra sem mu kupila radio uro, ki ga zbudi petnajst minut prej, da se lahko še valja po postelji. Za pospravljanje imava dogovorjeno, da se sproti pospravi, ko konča eno igro in preden začne novo. In zvečer ga pravočasno opozorim na pospravljanje. Mora si še pripravit torbo in obleke za naslednji dan. In ker se je nekaj časa preveč vleklo, sem vsakič začela prej opozarjat. Pri nas mora biti vse na mestu ob 19h, pa sem že ob pol šestih začela: pospravi! In zelo hitro je dokazal, da gre hitreje. Tisti dan pa je pač bil že ob sedmih v postelji in bral knjigo. Govoriš o mejah, to je osnovna stvar o kateri se strinjava. Pri nas so meje zelo jasne in se jih zelo držimo: vsi, hvala tudi našim babicam! Amak tudi te meje se da doseč prijazno. In dejstvo, da se jih bo nekdo zdaj pa res držal, govori o tem, da meje niso vedno iste in to je slabo. Pa še eno pripombo bi imela. Praviš, da ne boš pospravljala za drugimi, da imaš še otroke ... To si ti, otroka pa vzgajaš zaradi njega in za življenje, ne zato, da ti ne boš pospravljala za njim in da bosta preživela skupna leta - samo v razmislek. Kajti po tej logiki, bi bil fant prost, če bi ti imela stalno gospodinjo, ki bi pospravljala po stanovanju? Moj bi še vedno pospravljal igrače. Ne se jezit, če kdo razmišlja drugače. Lp, Varja

niki5 -> naš trmasti prvošolček (13.1.2005 10:06:30)
Varja jaz bi bila zelo srečna če bi vaš sistem pri nas deloval. Je pa res ko me spravi do te mere, da sem čisto obupana in da dvomim v svoje staršvske sposobnosti in pomožnosti še objokana ga to zares gane in mu je tako hudo (škoda da ne drži dalj časa) in potem me objame in mi obljubi vse živo, na žalost pa to tudi kmalu pozabi. Jaz mu lahko 5x rečem da naj nekaj postori in še vedno ni narejeno. In na vse to mi še govori: Kok si ti tečna! Ko sem popenila sem mu rekla da naslednji dan nič računalnika, risank in radio sem mu odnesla, na katerem posluša pravljice ali pesmice za lahko noč. Ko je kričalkot zmešan in potem samo še ihtel sem šla do njega in mu povedala da ga imam neizmerno rada, kljub vsemu, da naj ne pozabi tega, samo da me pa ob takem obnašanju do mene boli srček in nisem srečna. Potem se je umiril in naslednji dan je bilo drugače. Manj pregovarjanja (mogoče je to tudi pripomoglo to, da je danes povabljen na rojstnodnevno zabavo, na katero ob takem obnašanju ne bo šel). Na žalost ni veliko stvari ki bi ga ganilo, če pa ga že, so zelo kmalu pozabljene. Priznam pa je zelo težko, ko dojenčke zahteva svoje, obenem pa 6 letnika ki je zelo svojeglav in so dnevi ko gre partner na službeno pot in sem sama. Recimo včeraj sva imela logopeda in sem že zamujela, ker se je Svit še dojil in ko sem prišla po njega v šolo sem mu rekla, da se greva eno igrico in sicer da naju lopovi zasledujejo in midva morava hitro tečt do avta in potem se je zabaval, enkrat naju je avtobus poln lopovov lovil, enkrat cela kolona avtomobilov in ko sva odhajala od logopeda mi je rekel, mami a se greva še enkrat to igrico. Jaz bi pa kdaj samo rada da mi ne bi bilo treba se takih stvari iti, včasih sem utrujena in imam prazno glavo in bi rada samo da bi razumel, da je sedaj zares pomembno da pohitiva in bi tp tudi storil ne pa da se pregovarjava do avta kako bi on šel in ne šel... Verjamem v to, da mora otrok imeti eno svojo svobodo, ker če ga preveč omejiš potem lahko postane v šoli ali kje drugje neprilagojen, nekje mora potem ven usekati, tako da sem vesela, da je dosedaj v šoli bil priden in ubogal. Strokovnakinja mi je svetovala, da naj delam po svojih občutkih, da ljudje smo različni in s tem imamo tudi različne načine vzgoje, rekla je naj poslušam svojo intuicijo in da moram vedeti, da sem dobra mama in ne smem dvomiti v to. Splišni, se spomnim ko si takrat spraševala in se takoj svojega nika videla v tvojem pisanju. Zdej sem pa videla kako zares to drži, da majhni otroci so majhni problemi, veliki otroci pa veliki problemi. Kaj šele pride :)

niki5 -> naš trmasti prvošolček (13.1.2005 10:09:05)
Gina, prav nasmejala sem se ko si napisala, da imaš probleme da se to včasih smilita in besede tvojega moža :)- Jaz sem ista, včasih mi je še cel dan hudo in se obremenjujem ali nisem bila prestroga, potem pa vidim da je on že zdavnaj pozabil. Večne preizkušnje...

kofetek2010 -> naš trmasti prvošolček (13.1.2005 10:46:20)
tist komentar zgoraj je moj - očitno sem predolgo pisala .... :)-:)-:)-

Gina -> naš trmasti prvošolček (13.1.2005 11:27:18)
Varja, ne jezim se, zaradi samega dejstva, da kdo razmišlja drugače, ampak zaradi posledic, ki pri taki vzgoji pripeljejo. Moja mami je bila taka kot ti in na njena dva otroka je to različno delovalo. Moj brat je ob taki vzgoji postal neodgovoren, nesramen, žaljiv....V končni fazi je kričal na mamo pri dvajsetih in jo tudi udaril, ona pa ga je še naprej lepo prosila, naj vendar naredi to in to....Pri tridesetih je še vedno brezposeln, brez enega dneva delovne dobe, ker v službo pa že ne bo šel, ker bi imel potem šefa, tega pa on ne bi prenesel in živi iz mamine zapuščine. Po drugi strani delam v šoli. In srečujem zelo veliko staršev, ki ravnajo kot ti. Sedijo v garderobi in npr. čakajo, da si bo njihov sine lepo prosim zavezal čevelj. Ampak sine sedi in gleda....in traja pol ure prepričevanja, kaj bodo sedaj storili. Ali pa pridejo ponj za domov, ampak on bi bil še v šoli. In ga spet prepričujejo, ali ne bi šel raje domov, pa še krive se počutijo zraven. Nekateri otroci ostanejo pri tem, da se gredo te igrice samo s starši, drugi nadaljujejo to še z učiteljicami. V višjih razredih veliko takih otrok preraste svoje starše. Ne obvladajo jih več. Beseda jih ne prepriča. Sicer pa ta tvoja teorija o tem, da otrok pospravlja zame in da s tem ne razvija življenjske vrline,ne drži. Če se navadi na pospravljeno, mu to postane življenjski način, če se ne navadi, ga pa tudi ti, s svojim razumskim prepričevanjem ne boš naučila tega. Moji otroci bi ravno tako pospravljali za sabo, če bi jaz imela gosp. pomočnico. Morda pa jim kdaj ne bi bilo treba pomiti po tleh, kaj pa vem. Vsekakor bi imeli določene zaposlitve, ker se mi zdi, da se s temi zaposlitvami kvečjemu učijo neke odgovornosti in da jim popolnoma nič ne škodijo. Sicer pa - moja večja dva sama vstaneta, ko jima zvoni ura, ki si jo navijeta za kadar sama menita, da bo ok, se sama zrihtata in sama gresta v šolo. Ravno tako je s popoldanskimi dejavnostmi. Zvečer jima samo povem koliko je ura in niti slučajno ju več ne prosim kar naprej, naj se pripravita. To je njuna odgovornost!!! Otroci mater, ki jih pa kar naprej opozarjajo, pa prelagajo svojo odgovornost na matere. Nikoli ne odrastejo. Varja, tudi ti boš morala enkrat odrast. Mogoče tvoj večji razume na besedo, nobena družina pa ne premore dveh takih otrok. Takrat boš nehala obsojat tiste, ki smo to že doživeli oz. doživljamo. pa pa

niki5 -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 10:05:17)
Jaz sem že čist obupana.. Dva dni je bilo dokaj vredu, potem se je pa začelo ko ni hotel domov iz rojstnega dneva in ko sva se končno odpravila po vseh mukah se je tisto ta pravo šele začelo. Sitnarjenje, doma nič naredit (pripravit za spanje, umivanje) Ko sem ga zvlekla v sobo in rekla da naj pozabi na risanke in računalnik se je začel dreti in potem je šele bil zame odklop :ups: Bala sem se, da se bo Svit zbudil... Njega sem pustila v sobi, pred tem še marsikaj povedala, naredila nekaj kar sem rekla da ne bom nikoli, in potem se zleknila na fotelj in mirila živce. Ko sem se umirila sem šla nazaj sva se pogovorila, pomagala sem mu oblečt pižamo, danes je verjetno z njegove strani že vse pozabljeno, jaz sem pa še vedno pod vtisi včerajšnjih čustev. Grozno je ko se počutim tako nemočno, ko mu ne pridem do živega. Sploh več ne vem kaj naj naredim, ker imam občutek da nič ne zaleže. Otrok vidi samo sebe, on bi se v tistem trenutku rad igral ali karkoli že počne in nikakor ne razume zakaj mu ne pustim. :ups: Včasih imam občutrk, da je samo moj otrok tak :(:(

Anonimen -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 10:13:04)
Ojoj, upam, da me vse to še ne čaka. Po moje ga pa vseeno malo daje tale dojenček. A misliš, da ne? Nekje notri ga nekaj tišči, pa še sam ne ve, kaj. Jaz sem bila pa včeraj prvič v življenju na govorilnih urah. In mi je vzgojitekjica povedala, da ima v vrtcu iste fore kot doma. Tisti bi, pa ne bi. Npr.: -Tukaj imaš za jesti. -Ne bom. -Potem pa nič. -Ja pa bom. - No, potem pa imaš tule, pa jej. -Ne, pa ne bom. Pa se spet odnese in je spet: Ja, bom. Pa tako pri tosč in eni stvari. Zadnjič se je ponoči jokal, sem ga pla potolažit, on pa čisto v spanju: Ja, booooom. Sem rekla: Ja, seveda, saj boš. Pa je rekel: Ne, ne bom... vse v spanju. Je rekla vzgojitekjica, da ga bodo sedaj malo ignorirali ob takih napadih, ker ji je en otrok včeraj že rekel: Ja, Andreja, a tebe Tibor zajebava? Sicer sem bila pa najbolj srečna, ko je rekla, da si Tibor med vsemi v skupini najbolj zapomni. Npr. pesmice ali pravljice. Tukaj mi je pa tako odleglo. Vsaj nekaaaaaj! Ti tudi praviš, da Nik v šoli pa v redu dela, a ne? Ma saj to je pa tudi ogromno vredno. Pa saj ta trma ga mora enkrat minit, tisto v šoli bo pa za vedno pomembno.

niki5 -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 10:33:12)
Točno tako je pri našem, prva reakcija je vedno kontra, a boš? ne, ne bom? in čez trenutek ja, ja bom? :grrr: včasih niti ne sliši, ampak takoj odklonilno :( zazjokat. Problem je pa v tem, da sedaj ko je tudi dojenjček nimam več toliko energije in potrebujem več sodelovanja z njegove strani in manj popuščam in so nastali problemi. In ugotovila sem, da me vedno bolj moti to njegovo obnašanje, da sem manj tolerantna do teh stvari, očitno te res drugi otrok strezni in potem ne dopuščaš več toliko kot bi sicer. Vsaj pri meni je tako, enostavno imam dovolj tega pregovarjanja in NE-jev. Recimo mu rečem, da ne bo risanke ker ni naredil kar smo se zmenili in on meni nazaj, ja potem pa tudi jaz ne bom tega in tega naredil in ni konca. Nov dan je in jaz sem še vedno čist sesuta in jezna na njega. Je pa tako smešno.. kar se tiče Svita mu ni težko recimo dudo splakniti, ko ga prosim ali pa da ga zamoti, ko grem jaz v kopalnico. Težava pa nastane ko nikakor ne razume, da ko rečem da je konec igranja, konec risank in podobno. Včeraj sem ga vprašala zakaj se tako obnaša in je rekel da me ima rad, ampak on bi se pač vseeno še malo igral pri prijatelju, sej nobenemu nič noče samo pač tam bi še bil. Včeraj se nama je mudilo na roj. dan in sva morala še kupiti darilo in sem mu rekla hitro se pojdi obut, jaz bom pa svita medtem zrihtala, on pa meni samo še malo, samo da še to vidim (gledal je risanko). In murečem a si ne želiš na roj. dan?! Ja sej grem, samo da še tole pogledam. In jaz medtem že obleč svita in on še vedno ni obut in se pregovarjam in zdaj mi je žal, da nisem rekla da naj kar gleda naprej da ne gremo nikamor. V trgovoni kupujeva darilo knjigo in on ima več dela z neko drugo knjigo, jaz že plačujem on še vedno gleda, Svit se mi dere ker mu je vroče, mene že vse skupaj mineva in najraje bi kar vse spustila na tla, se susedla spila kavo in možgane dala na off. Ampak res!! Ko sva se pogovarjala sem mu omenila, da če se bom tako razburjala lahko ostanem brez mleka in on mi reče boš tistega kupila v trgovini, katerega daje Helena (moja prijateljica). Za vsako stvar najde odgovor..

kofetek2010 -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 11:07:55)
Niki5, kaj pa če je to posledica, da imaste novega člana in se počuti zapostavljenega? In na nek način to jezo izkorišča s tem, da ti v vsaki stvari nasprotuje? Pa ne mislim s tem, da ga ne bi imel rad, ampak prej je bila mami samo njegova, sedaj si jo pa mora deliti? Moj je bil do pred kratkim še ful proti, da bi imeli dojenčka, mi je kar povedal, "ti si moja mamica jaz te rabim in če bomo imeli še enega ti ne boš imela več časa samo zame", in da on ni navajen, ker je on pač vedno sam in da so mali otroci kričači in on potem ne bi imel svojega miru in vse igračke bi mu razmetal,... Sva imela zadnjega pol leta ful pogovorov glede tega, se je počasi že omehčal in sveto sem mu morala oljubit, da se zanj ne bo nič spremenilo in da niso vsi otroci kričači (prijateljice imajo vse mlajše od našega, tam od 2 do 6 let in so mu ti mlajši otroci kdaj pa kdaj kakšno igračko uničili, ga tepli, en je imel nekaj časa manijo in ga je non-stop pljuval in za lase vlekel - naš pa je to vse prenašal, ker so pač mlajši itd.itd.) in verjamem, da se mu je zamerilo. Ful si želim še eno malo bebico, Gal je že popustil, popustit mora še moj strah pred porodom, pa bo. Bomo videli .... :zmeden2::zmeden2::zmeden2: lp jana73

Donja -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 11:12:18)
Niki nimam nasveta in upam da moj ostal tak kot je. Si da vse rečt, čeprav ga moram tudi čakat. Hotela sem ti povedat tole, da ko mojemu koruzniku kaj rečem, dobim tak odgovor kot ti od sinka. Samo še to vidim, samo malo se vležem. Vedno mora biti kaj prej, kot pa tisto kar jaz rečem. In to vedno ponavadi ko kam gremo.

niki5 -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 11:54:05)
Jana, tak je bil že prej, samo razlika je v tem, da sem imela več energije in sem se šla to pregovarjanje, zdej pa ne zmorem več. Najbolj me pa skrbi, da ko se sekiram se mi zmanjša količina mleka in potem se Svit pritožuje in nastane začaran krog. Se je pa veselil dojenčka in je bil na koncu že nesptrpen, komaj je čakal da prideva domov iz porodnišnice.. Je pa sigurno nekako vplivalo na njega, je čustven otrok, ki pa težko izraža čustva. Včasih ko se tako skregamo grem pred njegovo sobo in poslušam njegove samogovore, tako vsaj zvem kaj ga muči oz kako razmišlja. Sej vem.. so boljši in slabši dnevi in danes je vrejetno eden izmed slabših, ko me take stvari tudi bolj potrejo, najbolj pa ta nemoč. Ja to pa čist verjamem, da se mu je zamerilo, je dober da je prenesel kaj takega.. Jaz sem se tudi bala poroda, ker je bilo prvič ''nepozano'', komplikacije.. groza :( Ampak je bilo potem drugič zares tako lepo, da sva oba jokala, pa ni bil lahek porod, ker imam ozko medenico in velik otroček in da ne govorim da očitno moje telo ni ravno za rojevat, ampak kljub vsemu je bilo zares tak lep dogodek ob pomoči super babice in mi še vedno kar solzice pridejo v oči ko se spomnim občutkov. Mene je bil tudi ves čas grozno strah in sem rekla da nobenega več, no potem je pa kar samo od sebe prišlo, želja in sva se določila da sva pripravljena.

Gina -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 20:23:56)
Joj, Niki, to pri tebi je točno tako, kot bi sebe gledala nekaj let nazaj. Kar naprej sem se pregovarjala z otroki za iste finte, pa grozila, pa se pogovarjala, pa jokala, pa včasih mi je čisto prekipelo. Vedno se mi je zdelo, da se moram z otroki vse pogovarjat in jim pustiti možnost soodločanja, da moramo biti frendi. Ampak to vedno ne gre. Pri nekaterih stvareh morajo ubogat in to takoj. Nehala sem stalno jim nekaj razlagat zakaj, kako in kaj. Itak ne razumejo in itak hočejo samo usluge zase - to je normalno - in bolj kot so bistri, bolj to izkoriščajo. Vedno mi še ne uspe, ampak sem se 100% spremenila. Isto sem delala v šoli. Potem sem začela delat v paru in ugotovila, zakaj imajo nekatere učiteljice mir v razredu, druge pa ne. Ene pri prvi nevljudni besedi dajo takoj in zelooooo odločno otrokom vedeti, da tega ne bodo prenesle za nobeno ceno in takoooj ukrepajo, druge pa jim mirno razlagajo do nezavesti, kaj bi morali, zakaj in kako. Prve imajo red in mir in otroci jih imajo strašno radi, druge pa živijo v kaosu in čez njih se pritožujejo starši, včasih pa tudi otroci. Aja, zelo pomemben dejavnik pri vzgoji se mi zdi oče, oz. mož. Ta te mora podpirati in s svojim moškim stališčem vedno in takoj stati za tabo. Meni je to ful pomagalo (tega v prvem zakonu nisem imela) in mi še vsak dan sproti. Moraš pa vedeti, da pridejo obdobja, ko je težje, in obdobja, ko je lažje. Jaz sem prepričana, da ti bo uspelo, že zato, ker si se tako odločila. Crkljajte se, zaradi mleka se pa ne sekiraj - je še veliko bolj važnih stvari na svetu.

niki5 -> naš trmasti prvošolček (14.1.2005 21:31:35)
Ja, to sem pa spoznala, da s partnerjem je potrebno biti enoten in midva se tega kar drživa. To imaš prav, je zelo pomembno. Me pa nik vedno znova presenti s svojimi izjavami, ker točno ve kaj in kako stvari stojijo. Jaz mu ponavadi rečem, da kljub nejgovemu obnašanju ga imam rada in da naj tega ne pozabi in veš kaj mi je rekel danes... Mami veš, tudi ko si tako huda te imam najrajši. Kako hitro si zapomni in kako hitro te omehča.

Anonimen -> naš trmasti prvošolček (15.1.2005 14:11:03)
Niki5, ali si že kaj brala od indigo otrok? Teli naši čisto tja noter sodijo. Posebno me je na to spomnilo tisto, ko si rekla, da je zelo čustven in da se v sobi pogovarja sam s seboj. Saj ne, da bi bilo ob tem, da če pašejo tja, kaj lažje, ampak mogoče se jih vsaj včasih da kaj laže razumeti. Sicer pa jaz pri Tiborju mislim, da je edino zdravilo za to avtoriteta. Če bi jaz njemu čisto malo popustila, bi zelo kmalu vse nas postavil vsakega v svoj kot. Ne vem, zakaj mu je tako pomembno, da komandira. Če se grem z njim igrat v sobobo, se vsedem na tla, in mi čete, kaj naj delam. In ko primem tisto, kar mi je rekel, npr. en avto, da bi šel "rešit" drugega, moram že narediti nekaj drugega. Včasih je od tistega igranja potem samo ljubo ukazovanje. Sicer pri razlagi indigo otrok piše, da ne priznavajo avtoritete in da vedno za vse, kar jim naročiš, vprašajo zakaj. Ampak če bi se res šel pregovarjanja za vsako stvar, potem ne bi resnično prišli ampak tudi za milimeter ne naprej. Po moje je res tako, kot pravi Gina, pri določenih stvareh nobenega popuščanja.

niki5 -> naš trmasti prvošolček (15.1.2005 16:09:54)
Enkrat sem naletela na opise indigo otrok in je imel Nik kar nekaj skupnih točk, mislim da za njih tudi piše da se težko vklopijo v skupnost oz. da niso preveč socialni, to pa pri Niku ne drži. Sicer ga ne bi rada uvrščala pod katerokoli stvar, tako da sem raje zaprla stran in nehala brati.. In si rekla, samo da moj ne paše sem :ups: A ni malo strašljivo? Taki neprilagojeni.. Drugače se pa strinjam, da moraš biti dosleden in ne popustiti pa čeprav si mogoče tekom dogajanja ugotovil, da mogoče ni tako hudo. Vztrajati pri svojem, ker drugače te pojejo.

Anonimen -> naš trmasti prvošolček (15.1.2005 16:22:50)
Jaz sem iz člankov o indigo otrocih bolj izluščila to, da so zelo inteligentni. Pa da jih je v nižjih razredih že itak večina. Ampak res, indigo ali ne, ubogati pač mora, ker starši vemo, kaj je za njih dobro in kaj ne. So si pa res otroci zelo različni, zato bi nekdo, ki tole debato bere, lahko mislil, kakšni diktatorji smo. Ampak je že tako, da če enemu otroku malo bolj zares nekaj rečeš, že joče in je vse narobe. Nekomu pa niti po pregovarjanju, dopovedovanju ali resnih "groćnjah" nič ne zaleže.

niki5 -> naš trmasti prvošolček (15.1.2005 16:28:52)
Ja, jaz vedno samo strmim ko gledam ostale starše in rečejo svojemu otroku zdej pa gremo in otrok malo pocvili in oni njemu: a sem ti rekel, da gremo? In otrok se ubuje brez besed in grejo. Jaz pa pol ure prigovarjam, kregam, prosim, grozim da bom šla pa sama, ko nič ne zaleže ga primem in vlečem za sabo in tako odideva po slabi uri :)-

Stran: [1] 2 Naslednja stran > >>