|
caillou -> RE: Mož in motor (5.4.2008 10:08:35)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Misek
IZVIRNO SPOROČILO: caillou
... in kdo sem, da mu bom izbirala lastne popestritve in kdo je on, da jih bo meni[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] ?
Njegova zena, mati njegovih otrok, ki bos, poleg otrok, nosila vse posledice njegovih odlocitev. Ko se dva locujeta so vsi "na nogah", kako je lahko pustil svoja otroka, pa jih mogoce ne pride pogledat, pa se ne briga za njih... a ko se vsede na motor z nerazcicenimi stvarmi v glavi pa naj bi bilo vse ok?
Zelo dobro poznam obcutke, ki te prevevajo ko se vsedes na masino in se ti zdi, ob predenju masine, da si sam na svetu, da je cel svet tvoj, da za tebe ni ovir. Cisti in neokrnjen uzitek. Zelo podobno, ko se vsedes v mocan avto, ki lahko to in ono in te "vonj" bencina in skomini adrenalina potegnejo.
Iskreno, budala je tisti, ki ga ni strah.
Preveč posploševanja, res preveč. Kar tukaj napišem, napišem izključno in res samo iz svoje perspektive. Poznam moža, dobro ga poznam, poznam oba brata, dobru ju poznam in poznam vse motorizirane prijatelje, dobro jih poznam,....za vse lahko tristoprocentno trdim, da izmed vseh samo dva sem in tja dirkata na Grobelniku in da so vsi našteti , motoristi zaradi popolnoma drugih stvari, kot jih večina vas tukaj etiketira.
Za posledice svojih in njegovih odločitev, ki jih nosim in jih še bom, sem se zavezala z vpisom v matično knjigo. Tako to je in nič drugače.
In da se primerja ločitev z vožnjo z motorjem, je pa skrajno neprimerno. Vsaj za večino očkov in zakonskih partnerjev, se ti ne zdi ?
Pa kdo hudiča si sploh kupi motor z mislijo, da je/bo s tem zastavil lastno življenje ?
"Vsi" verjamejo, da so oni najboljsi, da se njim ne more zgoditi. Tudi tisti, ki jih sedaj ni vec. Ce ne bi tako razmisljali, bi jih bilo kar nekaj se vedno z nami. Zavedati se dejanskega rizika, ki ga s sedanjem na motor prevzemas je precej zdravo. Samo taksen, ki se rizika zaveda, ne bo divjal. Ta je v svoji glavi manj ali vec pocistil.
Tole so tisti pravi motoristi, ki jih zagovarjam in takle je moj mož in večina ki jih poznam.
V takem primeru bi se bilo najvarneje zakleniti v zlato kletko, ker nevarnot na vsakem koraku preži na nas.
Nevarnost prezi, moznosti so pa vecje ce se izpostavljas. Nekatere nesrece se ne morejo prepreciti. Iskati nesreco je pa drugi par rokavov. In otroci so drug par rokavov. In resnicno me jezi, da za svoje otroke vsi tako na velika usta govorimo, da bi vse naredili za njih, da so nase zivljenje, da so nase vse, da bi za njih dali zivljenje.... a na prvi preizkusnji, ko bi se za njihovo dobro rabil odpovedati cestnemu dirkacu, mnogi pogrnejo.
Imam pravico na popestritev pravite. Imas, seveda. Vendar tvoji otroci imajo pravico, da ne ostanejo brez starsa ali starsev zaradi njegove/njene/njune "popestritve".
Poglej. Mamin sosed je tik pred domom tako nesrečno padel s kolesa, da je bil revež pol leta v komi in na koncu vseeno izgubil bitko. Prijatelj z otroštva je na končnem izletu razgret skočil v bazen in umrl. Pa ni nikamor udaril, znal je plavati,.....samo usoda se je tako kruto poigrala z njim. Četudi ne izzivaš usode, se ti lahko pripeti kaj hudega, ne ? Žal smo z usodo zapečateni že v tistem trenutku, ko se obe celici združita. Na to se enostavno ne da vplivati, žal.
In oba se dobro zavedava kakšne pravice imata najina otroka. Zavedava pa se tudi tega, da sva tudi kot starša samo človeka s svojimi željami in potrebami. Samo zadovoljni, srečni in z baterijami napolnjeni starši, lahko otroku nudijo tisto pestro, veselo in razgibano življenje. Če je to egoizem, potem vsi štirje uživamo na ta račun.
Sva zato mi2 z možem egoistična, ker sva več kot šest let samo v otrocih in si bova sedaj končno malo več časa namenila drug drugemu ? Na motorju je namreč prostora samo za dva.
Za moje pojme si egoisticna. Sama sem ukinila vse tovrstne (rizicne) dejavnosti in rizicno obnasanje v trenutku, ko sem zanosila. Moja prva odgovornost je moj otrok. Hocem, ga gledati kako odrasca, hocem da ima brezkrbno otrostvo, nocem da zacuti bolecino in traumo izgube starsa in zato bom naredila vse, da moznosti za tovrstni dogodek zmanjsam kar lahko vec. Otrrok je na prvem mestu, pred mojimi zeljami za motorjem, za kaksno rally dirko, za posopat po nevem kaksnih cestah. Vcasih me boli od zelje, da naredim to in ono. Pa ne. Ker je rizik, da onesrecim lastnega otroka prevelik in ker mi je na prvem mestu otrok, je zame ta rizik nesprejemljiv. In zato ker vem, da voziti po pameti znam, vendar, kot sem ze zapisala, ne zaupam si zadosti, da me ne bo za trenutek premagala zelja za nespametnim uzitkom. Za trenutek, a trenutek je dovolj.
Tudi mi2 jih bova gledala kako odraščata, brezskrbi, kljub temu da bova iz lastnega egoizma še naprej gradila na najinem odnosu in si sem in tja privoščila kakšen drzen izlet v neznano. In ja, tudi najine oči so pred leti čisto drugače gledale na tole zadevo. Sedaj sta otroka že večja in čas je prinesel svoje.
Je treba živeti naprej, po pameti seveda. V tem kratkem življenju je že tako veliko odrekanj in pritiskov z vseh strani. Zakaj bi si potem še partnerja drug drugemu komplicirala in nategovala vse skupaj ?
Hotela sem povedati, da je včasih treba elastiko vzajemno tudi kje malo popustiti, da se v danem trenuktu niti slučajno ne pretrgajo. Težko je natrgano vez, potem pokrpati.
|
|
|
|