|
Timica -> Jokanje za vsako figo (20.7.2008 14:57:24)
|
Ne vem, če sem ravno napisala pravi naslov. S triletno hčerko se z atijem res veliko ukvarjava, saj ima zelo močan karakter in je težko vodljiv otrok, zato se večkrat obrnem na vas in vas prosim za usmeritev. Če imamo doma zabavo ali gremo kam drugam, kjer je na kupu več otrok, naša punčka vedno "izsiljuje z jokom". Kjub temu, da jo na obiske pripravimo, da pridejo otroci, da se bodo skupaj igrali, da bo morala počakat, da bodo igrala prosta ter deliti igračke z drugimi - hitro pozabi na vse to. Če se nekdo vozi z motorjem, tudi ona hoče takoj na motor - niti ne sitnari, da bi se šla še ona peljat ampak direkt v dretje in jok, da jo komaj razumem. Sama pri sebi si mislim, da je delno zato krivo tudi to ker je vedno v središču pozornosti tako doma, kot tudi v vrtcu. Prvo leto v vrcu je bila najmlajša, drugo pa najstarejša in seveda so vedno ugajali njej, kar mi ni bilo preveč všeč, sva se pa z atijem zato bolj trudila v tej smeri, ampak ne preveč uspešno. Midva jo imama v družbi nonstop pod drobnogledom in takoj ko zaznava neljubo situacijo posredujeva v smislu, vem da bi se rada šla ti zibat, ampak boš morala počakati da bo igralo prosto, in zaradi tega se ne rabiš dreti in jokati. Če pa presega vse meje jo enostavno odstraniva s kraja dogajanja, da se umiri in ji razloživa zakaj smo šli not recimo in spet sledi lekcija o obnašanju v družbi, po obljubi, da bo zdaj "pridna", se spet pridruži prijateljem. Se mi zdi, da če jo nonstop opozarjam, da kar napredujemo. Ko se pozneje pogovarjamo o njenem vedenju, ji je pa tako žal, da se mi kar zasmili. Ne bi rada, da bi jo otroci izločli oz. se nebi želeli več igrati z njo. Kaj mi svetujete kako naj ta vedenjski vzorec odpraviva pri hčerki oz. ali sva izbrala pravo pot? Mi je kar malo neprijetno v družbi, ko mi drugi rečejo kaj je vedno tako ali ima slab dan, kako to da je taka cmula.
|
|
|
|