|
Zara82 -> moja zgodba na kratko (22.7.2008 10:38:14)
|
Pozdravljene, Na žalost se vam moram pridružiti še jaz. Pred dvema mesecema sem v 22. tednu rodila enojajčna fantka. Kot me lahko razumete le ve, je žalost še toliko večja, ker je bila to moja prva nosečnost. Okolica mi sicer govori, da naj gledam naprej, da sva še mlada (oba pod 30 let), vendar mi to prav nič ne pomaga, ko sem pa izgubila DVA PRELEPA fantka! Težko se vklopim nazaj v službo, med sodelavce... Se mi zdi, da sem jih totalno prerasla... Nikakor ne gledam zviška na njihove šale, vendar se jim nikakor ne morem pridružit... Bolečina ob taki nenadni (nosečnost je potekala brez težav) izgubi je neopisljiva. Praznina v srcu je nepredstavljiva. Vsako jutro, ko se zbudim si zaželim le to, da je bilo vse skupaj ena huda nočna mora. Pa ni. Okolica ju ne priznava. Čeprav sta dobila vse običajne dokumente in pravice, nekaterih ne zanima niti, kako jima je ime. Saj ne vedo, kako bi odreagirali, vendar je takšna ignoranca najslabša. So pa drugi, ki ti dajo objem, stisk roke... Izkaz sožalja pomeni veliko. Pomeni priznanje obstoja dveh sončnkov in priznanje pravice do žalovanja staršem... Nepojmljivo je, kakšne zgodbe nam nameni življenje. In težko je take stvari vzeti kot nauk. Le česa se mi je bilo potrebno naučiti skozi tako vrsto trpljenja? Treba je zatreti misel, da se ti je zgodilo poplačilo in da je to božja šiba, treba je nehati iskati krivce. So in bodo dogodki, ki se nam ne zdijo smiselni. Če so pa nam nerazumljeni, še ne pomeni, da so tudi nepravilni. Prepričujem se, da verjamem v pravičnost vesoljne energije in da je vsaka negativna stvar za nekaj pozitivna... Vendar, kako dolgo še? Kako dolgo se bom še lahko tako "slepila"? Morala sem dati dušo na ekran. Moram deliti bolečino.
|
|
|
|