|
miklarom -> RE: Nismo še obupale kljub 40 + (22.9.2009 18:03:15)
|
drage moje punce!
sem doma. Najprej se vam naj zahvalim za vse spodbudne besede, misli, pestke in vse dobre želje , ki ste mi jih namenjale. Res ste zlata vredne vse, brez vas bi mi bilo še hujše, rwes tisočkrat hvala.Iskreno hvala tudi za vse izrečene sožalje.
evo vam mojo kruto usodo; ko sem šla na pregled 4.9. mi ugotovi, da sem odprta čist, MV sploh več ni bilo in mehur je bil že cel viden, nakar mi takoj urgentno v roku 1/2ure naredi cerklažo, nato strogo ležanje, brez vstajanja, antibiotike v žilo na 8ur in infuzijo z antibiotiki za preprečevanje popadkov na 24ur. Jaz lepo pridna v postli, boga prosila oba z možem, da bo vse vredu in da čim dlje zdržimo. PO enem tednu pregled in cerkalža popustila za 2cm, zopet strah in trepetanje kaj bo , UZ otročka vse vredu , izvem da bomo imeli deklico, in ji že damo ime Taja, oba sma bila zeloooo vesela. in zopet samo ležanje, no sem se kar navadila tako da mi sploh ni bilo več težko in mi je že kar zapasalo. moj možek, ki je zlata vreden in hvala bogu da ga imam, je hodil k meni po 2x na dan , se dogovarjal z zdravniki, me delal močno in me bodril , čeprav je on v sebi nosil tudi bolečine in strah.
in prišla je tista kruta nedelja ponoči ko sem ob 24.30 začutila da me nekaj zvija in vse tišči dol, nakar celo začutim kot bi mi spodaj nekaj hotelo ven pasti. mene panika, hiter pritisnem na zvonec in sestra je že v sobi, nato leti po zdravnika, ki je bil ponoči dežuren ravno moj G.prileti ves v starhu, in mi reče, ja Vesna kaj se dogaja, kaj je robe? me takoj pregleda in z grozo ves bled in v strahu reče, vse odprto, mehur čist zunaj in napet, ki lahko vsak čas poči, pogleda ša na UZ utrip naše pupike, in ve je bilo vredu. ztakoj klic v LJ, ki me sprava sploh niso hoteli vzeti, in se dohter razjezi po telefonu, in potem le pristanejo, da me pripeljejo. v 5 minutah sem bila v rešilcu, skupaj z babico in že drvi v lj, ki je bil za 1/2 ure v LJ. tam pa doživim veliko grozo. vsi na izi, nobeden se ni kaj preveč podvizal, babica in reševalec sta se drla na njih, da je nujno, da mi bo mehur vsak čas poču, oni pa nič. pride DR. Pušenjak in reče , a s pet s Trbovelj, p aše dr. JUrca, in rečem če imajo kaj proti, pa me sam pogleda, in ko še izve da sem bila na IVF v MB, mu še to ni ogovarjalo. Popadke dobiva že na minuto, mehur bolel da sem mislila, da mi ga bo razgnalo, nevzdržne bolečine.In ob 3.23.rodim deklico Tajo, ,ki je lepo zajokala, ter bila živa, tehtala 590g in velika 31cm, jaz vsa srečna ker je lepo zadihala in živi, mi jo dajo v naročje, to ubogo drobceno bitje , ki je lepo brcalo, premikalo glavico in rokice, jaz pa jo vsa srečna pobožam. Jo odnese na intenzivno in pstijo tam, nakar pride pediater in reče, da tako ne bo živela, prosim ga naj jo priklopijo na aparate in dajo v inkubator, ker otrok je živo, pa dobim odgovor; zakaj pa saj je brez pomena, če bo tako preživela dve uri potem jo bomo priklopili, prej pa ne, ne vem kako lahko pustijo tako drobceno bitje tako prepuščeno samo sebi in nemočno, direkt so ji jemali in vzeli življenje, in ji ne dali nobene možnosti, da bi živela, zame je to velik umor iz njihove strani. Kakšne besede sma dobivala z možem od njih, to je nekaj najbolj krutega kar lahko doživiš, a o tem sedaj ne govorim, vam povem ko se spoznamo. In mala Tja umre ob 5.05.mene je strlo , živci popustili, ni da ga ni bila sem na tleh in nisem se mogla ustaviti. To je groza in se ne da opisati, kaj sma preživljala.
Danes sma se oba še poslovila od nje, izgubljala sma moči, ne morem verjet kako je bila mrzla, kako takšna bitjrca samo zavijejo v pleničko in neko zeleno coto, ter dol zavežejo, kot da ni človeško bitje
jočem 24 ur na dan, imam jo pred očmi in to je za znoret
hvala tudi naši miški73, ki je v ted dveh dneh bila veliko z mano, me tolažila, delala družbo, mi nam,enila veliko lepih besed, da sem lažje prebrodila ta dneva. kajti s podganco sva bile v sosednjih sobah.
še enkrat vam vsem hvala , ko pa se dobimo skupaj, pa se vam še osebno vsem zahvalim.
|
|
|
|