|
nokes -> RE: Dvojčki 2009 (7.1.2010 13:14:41)
|
HAHAHA; we are sorry!! ne dam se jaz! eto vam, PEJST:[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image]
da presekam ničevo debato o hujšanju in s tem zignoriram svojo novoletno zaobljubo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], evo vam zgodbice, ki je postane zabavna, ko preteče 24 ur:
pri dvojčkih sem postala človek rutine, saj veste, vse poteka po točno določenem urniku, na točno določen, premišljen in natančno dodelan način, tako da se lahko, ko se stvari zasučejo malo drugače, hitro in učinkovito prilagodiš. vse imam naštudirano u nulo! in tako je vsak dan, da se seveda skozi prilagajam! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image] pa sem si zadnjič rekla, danes je lep snegec, bom se za spremembo upedencala, ko grem na sprehod in obujem kao uggice. noter si dam dvojne štumfe, da bo ja toplo in mehko. pa se sprehajam po celem snegu, kar malo razigrana brcam po tleh in se grem zimske radosti. nakar pridem na pločnik, ki je, v nasprotju z vsakoletnimi besnimi pismi bralcev, zgledno splužen in urejen. jaz poskakujem in čmoka, direkt v minitini lužico, ki se je naredila, ker je pač posoljeno. in naenkrat me začne neka mokrota pri mezinčku tam doli oblivat, pa se razširi na ostale prstke in na podplat! Pi**a, kao uggice puščajo! hja, kaj zdaj? grem v maniri dotedanjega sprehoda cela naspidirana dalje al kot polit cucek domov? nič me ne bo odvrnilo od tega sprehoda, si rečem, v mislih pa imam kolobocije preoblačenja, slačenja, nošenja, itd tamalih po štengah. ko sem na sprehodu, se grem sprehajat in odčmokam dalje. seveda iščem cel sneg, po katerem kao uggice ne puščajo in guram vozek ko blesava. vsaka je.ba je dobra za hujšanje, si mrmram in stiskam zobe. hvala bogu za velika kolesa! mojih radosti je kmalu konec, saj so pisma bralcev dosegla svoje in ljubljana je spedincana u nulo, je poplužena, posoljena, sve se blista in nikjer več snega. jaz resno razmišljam, da si nekje, v kakšnem zakotnem kotičku, nataknem na noge plastične vrečke, ki jih nosim s seboj zaradi psa, pa da bolj pogumno zakorakam po pločniku. itak nič od tega, ker tudi samotnega kotička ne najdem! nič zato, saj smo na sprehodu, pa snegec je, pa otroka sta na svežem zraku, pa pes uživa, saj zakaj pa smo mame? da težimo in trpimo, valda! grem dalje. ko sem nekje na sredini svoje običajne trase, se ne morem več sprenevedat. v kao uggicah mam poplavo, zebe me in hočm domuuuuu!! jah, itak, naprej al nazaj, isto sranj.e, torej grem naprej, novim dogodivščinam naproti. pričmokam domov, ko sem v stanovanju, ruknem dvojne štumfe v smeti, vsaka ima po moje eno kilo. kaj pa otroka? itak, da sta lačna fuuul in se dereta, AMAMAMAMAMAMA, jaz se slepim, da kličeta MAMA MAMA. v gatah in bosa grem kuhat, tamala se cufata, kričita, lasata, pes tuli, jaz si pa mislim, še en zdravilen, krepčilen sprehod smo imeli, pa pojedla bosta kvalitetno sveže pripravljeno kosilo in potem sladko zaspala. no, od tega ni bilo nič, bila sta preveč lačna, da bi pojedla, preveč zaspana, da bi spala, na koncu sem se spet luftala na balkonu. in nauk te zgodbe? mar bi oblula gojzerje kot vsaki dan! pa bil odšljakala še en običajen, dolgočasen sprehod... saj zato pa imam svoj NNNP (nič nas ne sme presenetiti), živ dolgcajt, vam rečem...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|