|
DaisyE -> RE: Sokantno dejstvo ali ? (13.5.2010 20:14:02)
|
Berem tole temo in jo spremljam, pa sem se že odločila, da se ne bom oglasila, ampak ima človek med pucanjem stanovanja možgane popolnoma nezaposlene, potem pa o neumnostih razmišlja. Če ga pa poleg tega še na sosednji temi zanemarjajo, ker ni noben na šihtu, pa sploh. Ma moram napisat.
Jaz mislim, da kot posvojiteljska mama lahko popolnoma razumem biološke mame in da lahko one razumejo mene, če smo se le pripravljeni poslušat. Pozabljamo bistvo. Otroka. Tule je govora samo o pravicah posvojiteljev in bioloških staršev. Kaj mene brigajo moje pravice, kadar je posredi moj otrok. Eno leto, dve leti, tri leta al pa trije meseci - ni recepta. Vedno je treba gledat otroka. Kaj je v njegovem najboljšem interesu. In vse prave mame, pa najsi bomo posvojene ali biološke bomo hitro na istem bregu.
V Sloveniji je malo posvojitev. v Sloveniji imajo ženske pravico svobodno odločati o svojem telesu in o tem ali bodo donosile otroka ali ne. Posledično je v Sloveniji malo nezaželjenih otrok in otrok, za katere biološke mame ne morejo poskrbeti. In prav je tako.
Posvojitelji nismo neke beštije, ki z brezupno željo po otrokih prežimo po porodnišničah na nemočne in obupane ženske, ki v trenutku šibkosti ali poporodne depresije, rečejo, da za otroke ne bodo mogle poskrbeti. In biološke mame, ki dajo otroka v posvojitev niso neke brezveznice, ki ne vedo kaj bi same s sabo in z otrokom. In ne, nihče jim otroka ne puli iz naročja, medtem ko one histerično jokajo.
Ženska, ki se odloči dati otroka v posvojitev, dobi kar nekaj suporta. Pred finalno odločitvijo ji poskušajo pomagati na vse mogoče načine, vključiti stare starše in širšo družino, vse, da bi otrok ostal, kjer je. Zgodbe, v katerih otroka vzamejo staršem, so popolnoma druge zgodbe. Hude zgodbe, ki jih je težko poslušat. Poznam te stvari in vem, da socialna vzame otroka šele takrat, ko res ni več druge poti.
Kakorkoli obračate in karkoli rečete, posvojiteljske zgodbe so lepe zgodbe, v katerih najdete vse, od bolečine do sreče. So win-win situacije in za tem trdno stojim. Pred osmimi dnevi sem postala ponosna mama fantku, za katerega njegova biološka mama ni mogla poskrbeti. Zakaj je bilo temu tako, ve samo ona, jaz lahko le ugibam. Ona je za svojega otroka poskrbela kolikor je bilo v njenih močeh, zdaj njeno vlogo prevzemam jaz. Je in bo ena najpomembnejših žensk v mojem življenju in v življenju mojega otroka. In prepričana sem, da na njegov rojstni dan nisem bila edina, ki je mislila nanj.
|
|
|
|