|
brigita23 -> RE: Aprilski krof(e)ki in jagode 2009 (9.5.2009 19:40:48)
|
IZVIRNO SPOROČILO: NenaLena
Naša miška je z malo težave zaspala, čeprav ponavadi po umivanju zaspi kot polhek [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/muca.gif[/image] . Je pa prava prefriganka. Seveda jo moram uspavat in ležat zraven nje (če ne zaspi takoj, ni šans, da bi jo položila v košarico, je "prava" le najina postelja [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image] ) in ko že mislim, da je zaspala, ona odpre očke in me pogleda. Kao preveri, če še ležim zraven nje. In to naredi gotovo enih desetkrat. Prava lisička. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Zdaj spančka, tako da se lahko končno lotim moje porodne zgodbe.
Začelo se je zjutraj ob 12.30 v četrtek, ko sem se nenadoma zbudila in zaslišala nek pok ter začutila, da mi nekaj teče iz nožnice. Razpok plodovih ovojev. Ni steklo veliko, tako da nisem zganjala panike. Toda ni se pa ustavilo, kar ves čas pomalem mi je nekaj odtekalo. Čez pol urce so se tudi začeli popadki. Najprej na 10 minut, potem so v roku 3 ur prišli na 6, pa tudi na 4 minute. No, okrog 4 sva se odpravila iz Lj proti Ptuju. Pot ni bila naporna, sem popadke med vožnjo lepo predihala. Ko sva prišla v P, se je vse ustavilo. Baje je to klasika - psiha. Dali so naju v porodno sobo, kjer sva se z dragim poskušala čim bolj sprostiti, celo zaspati, da bi si nabrala moči. Toda nekako nisem imela miru na postelji, sem morala hoditi, sedeti, se zibati na žogi. Toda popadki se kar niso ojačali, so bili na 15 minut, pa 10 minut, pa spet 5 ... V P bi mi seveda po par urah kar dali umetne, toda jaz sem želela počakati vsaj 24 ur, dati telesu možnost, da se pojačajo naravni popadki. Toda resnih popadkov ni bilo od nikoder. Bila sva utrujena, mene pa je začela dajati neka čudna bolečina - kot nek pritisk na anus, ki je vedno bolj strašansko bolel. Babice so mi razlagale, da je to normalno, toda jaz sem imela ves čas občutek kot da Ela pritiska na neko kost ali zid - kot bi se "zaglavila" in ne more naprej. Ker je vedno bolj bolelo, sem najprej dobila neko svečko proti bolečinam, potem eno injekcijo, ki še ni opiat in ne vpliva na otroka, toda nič ni pomagalo. Bolečina je bila vedno hujša in nevzdržna, najbolj pa me je čudilo to, da med popadkom nikakor nisem smela ležati ali sedeti, tudi na vseh štirih ni šlo, saj je bila bolečina še večja. Samo stala sem lahko, tako da sem med popadki sedela na žogi, ko je prišel popadek, sem pa morala nujno vstati. Po več kot 24 urah poroda sem zaradi vedno hujše bolečine in izčrpanosti pristala na Dolantin in ker bi naj ta upočasnil porod, so mi dali še umetne popadke. Sem si rekla ok, če že tako mora biti. Toda sedaj sem morala popadke prenašati leže, kar pa je bilo nečloveško boleče. V P najbrž še zdaj mislijo, da sem pač taka mehkužnica, da nisem prenesla močnega popadka, toda jaz še vedno verjamem, da me je tako nenormalno bolelo zato, ker se Ela ni mogla spustiti in je pritiskala na ne vem kaj. Kljub umetnim popadkom se nisem odprla več kot sem bila odprta prej - 8 cm, Ela pa je bila še vedno visoko in se ni spustila. Zadnje 3 ure sem od bolečin jokala, mož zraven mene je jokal ... počutila sem se kot da me mučijo. Na koncu sem bila že tako utrujena od bolečine, da enostavno nisem več zmogla, oba sva jokala ... G me je še enkrat pregledal in ko je videl, da porod enostavno ne napreduje kljub umetnim popadkom (še vedno odprta le 8 cm in Ela visoko), smo se v petek ob 10.15 zjutraj vsi strinjali, da gremo na carskega, čeprav je Ela imela še vedno dober utrip. Med tem, ko so urejali za carskega, sem doživljala popadek, v usta so mi tiščali tubus, privezovali na mizo ... ne priporočam.
Toda zgodba se še ne konča. Carski je potekal ok, Ela je bila čista 10, moj dragi jo je kengurujčkal (lezla je k njegovi bradavici in se hotela prisesati [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ), jaz sem se čez nekaj ur zbudila, bila sem šibka, cel trebuh me je bolel, toda tako najbrž mora biti, sem mislila, kolikor sem sploh lahko mislila od vseh šokov in bolečin. Odpeljali so me iz šok sobe, toda en zdravnik (ki ni bil pri carskem), me je parkrat prišel pogledat, mu nekaj ni bilo všeč (utrip, pulz, hemoglobin...). Zvečer ob 10h (po 12 urah) je ugotovil, da imam v trebušni votlini hematom in da krvavim. Pod nujno še ena operacija. Z mano so letali po hodnikih, vse sestre so bile panične, kot bi šlo za minute. Pač ko gre za notranje krvavitve se nikoli ne ve in je lahko vsaka minuta usodna. Očitno mi je počila ena žilica ali med carskim ali kasneje, tako da sem imela za Elino glavo veliko količino krvi v trebušni votlini. Niso me še enkrat rezali, samo ven so vzeli šive in me sčistili. Baje sem izgubila kar veliko krvi, tako da sem dobila dve vreči krvi. Toda ostala sem strašansko slabokrvna, tako da sem še dva tedna po operacijah imela občutek, da sem omamljena, kot da sanjam, nek tak čuden slaboten občutek, ki je šele včeraj popolnoma izginil. Po drugi operaciji sem dobila v rano dva drena, kateter v sečovod, cel trebušček razbolel in otekel od čiščenja (baje mi je maščevje odstopilo od kože), vsa popikana od nastavkov za injekcije, po obeh rokah ... nisem mogla sama na wc, umivali so me ...
Elo sem prvič videla šele v soboto zvečer, ko sem lahko samo ležala, vsa v žicah in slabotna ... v P je sploh sama nisem mogla dvigniti, previti, podreti kupčka, poskušale sva se dojiti, nama je tretji in četrti dan celo šlo, toda potem je postala zlatenična, so jo odpeljali pod lučko, pa umetna hrana, ker je začela padati na teži, ko bi morala začeti rasti ... Moj dragi je bil vse dni od jutra do poznega večera z mano, toda ponoči je šel spat k bratrancu, ker bi drugače preveč plačala, če bi spal vse dni pri meni. Jaz sem v P jokala kot dež, bila popolnoma prestrašena, utrujena od konstantne bolečine in občutkov nemoči, saj nisem mogla skrbeti za Elo, je dojiti ... Podoživljala sem porod ... Osebnostno me je čisto sesulo. Vmes so Eli še odkrili šum na srčku, tako da sem se sekirala še za to. V glavnem čakala sem kot pes na kost, da bomo lahko šli končno domov.
Kaj naj rečem? Moj porod je bila moja najbolj boleča in najhujša življenjska izkušnja, ki je nikoli nočem več podoživeti in je nikomur ne privoščim. Ker si seveda želim še kakšnega otroka, bom očitno morala dobro razmisliti, kako se bom lotila naslednjega poroda. G v P, ki mi je tako rekoč rešil življenje, saj je opazil, da krvavim, je rekel, da se včasih maternica ne krči pravilno in zato oteče maternično ustje in da je najbrž zato prišlo do zastoja, saj se Ela ni mogla spustiti čez otečeno ustje, pa še odpiralo se ni več. V glavnem, ne vemo, kaj se je zgodilo oziroma zakaj je prišlo do zastoja.
Očitno imam maternico še danes tako zelo utrujeno, da se mi izjemno počasi krči, trebušček pa cel razbolel, tako da me boli samo, če se dotaknem kože. Predel, kjer so šivi, je še najmanjši problem. V glavnem, čakam na dan, ko me nič ne bo bolelo, saj si sploh več ne predstavljam, kakšen je občutek brez bolečine.
Grem, ker me že pošteno boli trebuh, pa se tipkamo kaj v naslednjih dneh. Mirno noč, naj bo čim več spanca [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/9nebesa.gif[/image] ,
NenaLena
tudi moja zdodba bi lahko rekli je nekako podobna tvoji, zato vem kako je in sem ob prebiranju podoživljala vsako tvojo bolečino[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image], ko bom bolj pri močeh vam jo zaupam
|
|
|
|