Drugače se pa on full veseli in o tem govori in deda mu mora nonstop razlagat o tem, kako bo na morju.

Edini pomislek, ki ga imam je ta, da bo odšel kmalu po tistem ko se bo rodil še en član. Recimo, v najslabšem primeru, če ga popade ljubosumje in bo še bolj navezan nate v tistem momentu, bi lahko narobe razumel,da ga za 14 dni dajete stran.

IZVIRNO SPOROČILO: ulla80

meni se zdi pa kar problematično dat tako malega otroka z nekom drugim nekam. poznam namreč kar veliko primerov, kjer se otroku vsako leto, ko so šli na dopust, kaj zgodilo ( zlomljena roka, pa noga, pa opečena roka, pa je hudo zbolel, pa to, pa ono....), to je sicer blo, ko je bil s starši, samo če bi bil pa z nekom drugim, bi blo pa zelo neprijetno za obe strani, se mi zdi da je kr velika odgovornost vzet tujega otroka s sabo (pa čeprav je vnuk, to ni tvoj otrok vseeno), jaz vem da ga ne bi. sam to noben ne študira, staršem se zdi fajn, da se mal oddahnejo, dedkom in babicam pa kul, k lohk mulčka s sabo vzamejo. sam ko se pa zgodi kej, so pa razna obtoževanja, pa občutki krivde na obeh straneh itd. zato bi jaz dala otroka nekam za dalj časa šele takrat, ko bi bil tko velik, da bi znal vsaj približno gledati in paziti nase. ker se mi tud do druge strani ne zdi fer, nalagati tako odgovornost.
iz istega razloga nisem nikoli puščala bolane tamale kje, pa v službi so se lohk na glavo postavljali, jst sem bla z otrokom. kaj pa če ga recimo vročinski krč ravno takrat, ko je pri nekom drugem? al pa kakršenkoli zaplet, vse sorte je lohk?
sej vem da ne morš skoz otroku za ritjo stat, pa tud namenov nimam, sam tok malega otroka pač neb dala nekam za dalj časa.

IZVIRNO SPOROČILO: ulla80

meni se zdi pa kar problematično dat tako malega otroka z nekom drugim nekam. poznam namreč kar veliko primerov, kjer se otroku vsako leto, ko so šli na dopust, kaj zgodilo ( zlomljena roka, pa noga, pa opečena roka, pa je hudo zbolel, pa to, pa ono....), to je sicer blo, ko je bil s starši, samo če bi bil pa z nekom drugim, bi blo pa zelo neprijetno za obe strani, se mi zdi da je kr velika odgovornost vzet tujega otroka s sabo (pa čeprav je vnuk, to ni tvoj otrok vseeno), jaz vem da ga ne bi. sam to noben ne študira, staršem se zdi fajn, da se mal oddahnejo, dedkom in babicam pa kul, k lohk mulčka s sabo vzamejo. sam ko se pa zgodi kej, so pa razna obtoževanja, pa občutki krivde na obeh straneh itd. zato bi jaz dala otroka nekam za dalj časa šele takrat, ko bi bil tko velik, da bi znal vsaj približno gledati in paziti nase. ker se mi tud do druge strani ne zdi fer, nalagati tako odgovornost.
iz istega razloga nisem nikoli puščala bolane tamale kje, pa v službi so se lohk na glavo postavljali, jst sem bla z otrokom. kaj pa če ga recimo vročinski krč ravno takrat, ko je pri nekom drugem? al pa kakršenkoli zaplet, vse sorte je lohk?
sej vem da ne morš skoz otroku za ritjo stat, pa tud namenov nimam, sam tok malega otroka pač neb dala nekam za dalj časa.

Ula tukaj se pa jaz ne strinjam popolnoma. Prvo, naš otrok si želi iti, drugo stari starši ga želijo vzeti s seboj in nikogar nikamor ne silimo. Tretje kot najpomembnejše, jaz ga nikakor ne dajem stran, ker bi si s tem oddahnila. Meni bo full hudo in ga bom pogrešala. A nočem biti egoistična in ga vezati nase samo zato, ker ga bom jaz pogrešala in mu s tem kratiti užitek. Kar pa se tiče bolezni in poškodb, pa o tem sploh ne bom razmišljala, ker če bi tako pesimistično razmišljali ne bi nikoli nikamor šli. Verjamem pa, da bodo tudi v tem primeru stari starši znali dobro poskrbet zanj, saj so ga tudi že bolanega čuvali. Sploh pa bo star več kot 3 leta in se mi ne zdi tako majhen, ker že zna vse povedat, tudi, če ga kaj boli, če mu kaj ni všeč.