|
Naty_ka -> RE: Novembrke 2005 - 5.del (27.1.2010 20:29:04)
|
Evo, imam malo časa da vam povem kako se je vse skup odvijalo.
Torej, 13-ega, sem cel dan čakala če bo kaj-in hkrati upala, da se nebi začelo nič dogajat. Imela sem tudi ctg v P ki pa ni pokazal nič. Ponoči na štirinajstega pa mi je odletel čep (zdaj vsaj vem kako to izgleda). In sem cel dan imela popadke na 45 min. Zvečer proti šesti uri so se popadki pojavljali na 15 minut in takrat mi je postalo jasno da gre zares in da je zadnji čas da se odpravim v P. Ko sva z Gregorjem prišla v Mb, so bili popadki že na 8 minut.
V P sta me ob pol osmih sprejeli dve babici, ki sta bile ful dobre volje in ful prijazni. Smo se nekaj hecale, in sta me zezale da če želim roditi v njuni smeni, da imam čas do pol desetih [sm=smiley36.gif]
Torej, se lotita papirjev. So bili že na tričetrt rešeni. Se mi ful dopade da imajo zdaj tako navado, da že prej, ko še hodiš na ctg, pride ena babica k tebi in skupaj rešita vse tiste papirje, tako da ni neke panike, ko prideš tjaže s popadki.
Nekje 20:15 pridemo v porodno. Sem imela še to čast, da sem si lahko prebirala porodno sobo, ker je v tistem trenutku rojevala samo ena ženska ostale pa so bile proste (mislim da je bil to edini dan oz. edina večer ko v porodnih ni bilo gužve, ker letos imajo v MB P ludnico).
Me lepo priklopijo na ctg, ugotovijo da sem 3 cm odprta. Potem pa smo lepo čakali. Ob devetih pride zdravnik in mi predre mehur. Pa dobila sem čisto malo umetnih popadkov. Ampak res malo. Še babica je rekla da je tako minimalno, da verjetno sploh ne bo kaj dosti pomagalo. In potem se je začelo. Drage moje, če bi pri Sergeju morala dati to skozi, potem vam z zagotovostjo povem, da mi drugega otroka nebi imeli! V desetih minutah sem se odprla 5 cm. In to je šlo s tako svetlobno hitrostjo, da sem komaj uspela dihati zraven.
Sem vmes enkrat skozi zobe rekla, da mi je žal, da se nisem odločila za EA, pa mi je babica takoj rekla nazaj, da boljše da ne, ker mi je niti nebi uspeli nastaviti.
V glavnem, bolečina za znoret. Ob 21:19 pa je že prikihal in prijokal naš Erik. Tokrat sem jo odnesla brez šivov.
Tako da hvalabogu je za mano. In če sem kdaj sanjala o tem da bi imela tri otroke, vam zdaj povem, da sem te sanje OPUSTILA!!! Jaz se tega ne grem več.
Tak da, moje dete je zlato-oba sta.
Pa Sergej je taaako ponosen da je veliki bratec. Sicer še kako ljubosumje pričakujemo, a zelo ima rad Erika.
In še enkrat: vsa pohvala sestram in babicam v bolnišnici. Bile so zelo prijazne in pripravljene pomagati.
|
|
|
|