kaj naj naredim? (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


*m*a*j*a -> kaj naj naredim? (2.1.2010 20:47:03)

najprej lep pozdrav. že kar nekaj časa prebiram RR, vendar vedno kot "zunanja" bralka, nikoli se nisem vključevala v debate. ampak zadnje čase me mori ena zadeva, jo bom probala čim bolj realno opisati, ker me res zanima, če jaz delam napake....
imam brata, s katerim nimava ravno super odnosa. ko se srečava, se pozdraviva, obiski, telefonski pogovori in podobno med nama ne funkcionirajo. v bistvu se je odtujevanje začelo, ko je spoznal svojo punco, katera prihaja iz kar premožne družine, in pri njih ni nobenega osebnega stika, ni druženja med sabo, ničesar.......naša družina je pač drugačna, radi se vidimo, pokličemo......najina starša naju kar velikokrat povabita na kosilo, pomagata če se le da. jaz njuno pomoč sprejemam z veliko hvaležnostjo, probam se jima oddolžiti s kakšnim kosilom, kaj pomagam in podobno. in kaj kmalu, ko je brat spoznal svjo punco, se je začel odaljevati od nas, ne hodi na kosila...........mene pa zadnje čase obtožuje, da ju samo izkoriščam. starša namreč. kajti njegovi punci se ne da hodit na kosila in nas vse "prenašati", ker njej pač to ne paše. [sm=zmeden.gif] okej, vsak po svoje. ampak lahko si mislite, kako sta starša prizadeta, kajti kar naenkrat skoraj ne poznata sina. brat mami velikokrat očita, da vedno samo meni vse pomaga, da mi daje denar ipd..., kar seveda ni res. na kosilo in podobno smo vedno vabljeni vsi, darila in podobno kupuje vsem, ampak če brat niti ne povabi na rd niti ne pride voščiti za novo leto, ne vem, zakaj obtožuje, da ju jaz izkoriščam. meni vse skupaj preseda, kajti včasih pride do prepira tudi med mano in mamo, ker ji enostavno rečem, da naj ne bo več neumna, če nas je brat izbrisal, kaj lahko naredimo??? vem, ni lepo, ampak po tolikem času..........kaj naj naredim?? kreganja sem že sita, in metanja očitkov oz. polen pod noge. meni ne bo nihče preprečil, da bom hodila k mojim staršem. če pa je njemu njegova gospa prepovedala, pa jaz nisem kriva.
naj enostavno pozabim na brata ali še naprej poslušam obtožbe, še tiste 3x na leto, ko se srečamo????




Gina -> RE: kaj naj naredim? (2.1.2010 21:06:15)

 
Kaj naj narediš? Nimaš kaj. Ko si zaljubljen, te včasih pod določenimi pogoji to potegne v neke čudne vode. Tudi ko nisi več tako zelo zaljubljen, postaneš navajen na razmišljanje, ki si ga sprejel s tem, ko si vstopil v zvezo z nekom. Saj poznamo mnogo ljudi, ki so se  spremenili, ko so dobili novega partnerja, partnerko. Tako to je, čeprav seveda ne povsod. Ampak ponekod to tako je. Žal. Seveda starši težko to sprejemajo, komu pa je lahko gledat, kako te lasten sin zavrača in mu greš kar naenkrat na živce? Očitanje je stvar razvajenosti in morda tudi zavedanja lastne krivde, mogoče pa celo napumpanosti od koga. Kaj pa veš zakaj to dela. Vsekakor pa nisi ti za to odgovorna, niti se ti ni treba posebej trudit za njegovo ljubezen. Niti se strašem ni treba. Šele ko jih bo spoštoval, jih bo lahko ljubil, dokler jih pa na nek način prezira, pa jih ne spoštuje, jih pa tudi ljubil ne bo. Torej morajo ostat taki, kot so, brz lezenja njemu v rit, ali prikupovanja ali poklekljanja pred njim - ker to vse skup nič ne pomaga. Morajo ostat zvesti samim sebi, spoštovat svoje lastne odločitve in dejanja, biti ljudje na mestu, ne ap borci za sinovo ljubezen, ki je tako zelo zelo zelo pogojna in ki mu kar naenkrat ne ustreza več. Če bo on spregledal super, če pa ne bo, pa itak nobena druga reč ne pomaga. Žal. Bodo morali tudi oni sprejet, da tak je. NIso krivi,d a se je to zgodilo, je pač splet okoliščin tak, pa najbrž tudi del vpliva (malomeščanskih) genov nekega daljnega prednika....




mateyka -> RE: kaj naj naredim? (2.1.2010 22:25:00)

podpis pod Gino.
ti pač rada vidiš svoje starše in z njimi sodeluješ, on ne - end of story atm. je pa vedno dobrodošel da spremeni mnenje in obnašanje. to mu daš jasno vedet - kaj več lahko še narediš? to je čisto dovolj glede na situacijo imho.




ronja -> RE: kaj naj naredim? (5.1.2010 10:57:04)

Saj poznamo mnogo ljudi, ki so se spremenili, ko so dobili novega partnerja, partnerko. Tako to je, čeprav seveda ne povsod. Ampak ponekod to tako je. Žal.

Ali pa na srečo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Dostikrat se ljudje spremenijo/mo na boljše ob "pravem" partnerju... moj brat je čisto drugi, odkar ima svojo punco[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

Sama sicer mislim, da nas partnerji ne spremenijo, samo potenciale nam odprejo. Da si upamo biti bolj to, kar bi radi bili. Dostikrat to ni všeč okolici, ker si dostikrat želimo biti nekaj, kar ni všeč okolici... Kar pa ne pomeni, da smo zato slabi, vsaj po moje ne.

Če mene vprašaš, bratu z vami očitno le ni bilo tako oh in ah lepo, kot se je tebi zdelo, ker je pač to pasalo tebi. TI si uživala na skupnih kosilih, on očitno ne tako zelo močno, sicer si tega ne bi pustil kar vzet. Mogoče se je že prej čutil v senci, pa je zato zdaj to prišlo ven. Ali pa mu je enostavno toliko obiskov bilo preveč. Zdaj ima razlog, da jih odkloni, prej ga ni imel. Dvomim, da bi nekdo to dalj časa delal samo zaradi nekoga drugega. Kdaj pa kdaj ja, ves čas pa po moje ne. Mislim, da si tega sam ne želi. Pa ne vem, če je zato on kriv. Ker za moje pojme smo starši krivi, če se z otroki ne razumemo, kakšen odnos bomo vzpostavili, je na nas. Kasneje pa nam otroci pokažejo, kako smo delali. Zate so tvoji starši idealni, zanj pač niso. Resnica je skoraj gotovo nekje vmes.

Ti bodi s starši, kolikor si želiš. On pa naj bo, kolikor si on želi. Ne očitaj mu, ker je staršem hudo, da jih nič ne obišče - to je NJIHOV problem, ne tvoj! Lahko ti je mimo, to je pa to. In on dejansko ni dolžan hodit k njim, če si tega ne želi.
Seveda pa tebi lahko tvoji starši dajejo, kar hočejo in ti lahko to sprejmeš, če želiš. Če pa so ta darila velika, potem tudi sama nekje v sebi veš, da brez njih en bi bila samostojna in v tem primeru ima tvoj brat prav. Ampak tudi če jih izkoriščaš: če si onadva to želita, tebi pa tudi paše, potem je to VAŠ problem in on nima tu kaj prčkat. Lahko pove, da se mu vse skup zdi mimo, to je pa to. Mislim, da se ne bi spraševala, če ne bi nekje v tebi en del vedel, da ima brat en mičkeno tudi prav. Dvomim namreč, da ti očita obiske.

Njegova punca pa tudi ni nič kriva, da ji pač ni do  tvoje družbe in do videvanja tvojih staršev. Pač niso vsi ljudje za skup. Ne je zdaj demonizirat zato! kje pa piše, da bi morala ves čas hodit na skupna kosila, če jima to ne paše! mogoče sta pač rajši sama skup - to je dokaj normalno za en mlad par, če mene vprašaš...

kaj naj narediš? Nehaj ti prva obtoževat! Nehaj obtoževat (mogoče ne direkt, ampak v tvojem postu je precej tega zaznat), da se ne videva s staršema, ki sta bila tako dobra do njega, on jima pa takole vrača, itd... Povej, ad vam pač paše tako in boste živeli, kot vam paše, on pa kot njemu paše. je vabljen, ni mu pa nujno prit. to je to.




babyface -> RE: kaj naj naredim? (5.1.2010 14:11:44)

Popolnoma te razumem, saj je družini mojega moža podobna situacija. Sicer ni nobenega obtoževanja ali ćesa podobnega, vendar se je se je svak tudi spremenil odkar ima punco,ki je tudi iz premožne družine. Na obiske pride bolj poredko, ne drži se ure za katero smo dogovorjeni npr. za kosilo inp.ker je nažalost zelo pod njenim vplivom Tako, da ti svetujem, da se ne obremenjuješ več s tem in ohranjaš stike s starši tako kot si jih do zdaj.




Gina -> RE: kaj naj naredim? (5.1.2010 15:41:07)

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

. Ker za moje pojme smo starši krivi, če se z otroki ne razumemo, kakšen odnos bomo vzpostavili, je na nas. Kasneje pa nam otroci pokažejo, kako smo delali. Zate so tvoji starši idealni, zanj pač niso. Resnica je skoraj gotovo nekje vmes.



Joj, kolk pa to nimaš prav! A ti res misliš, da si ti odgovorna za otrokov karakter ali pa za to, kakšne vrednote ima? Potem meniš, da ljudi oblikuje zgolj okolje, ne pa v vsaj 50% genetika. POčakaj še malo, da tvoje bejbe malo zrastejo, pa čez 12 let se slišimo.

Otroci niso produkt svojih staršev. Je že res, da zelo zatežen karakter lahko z vzgojo še bolj poslabšaš, pa narediš eno grozljivko ven, vendar ga tudi "popravit" po svoje ne moreš. Ne moreš. Lahko ga malo omiliš, ampak bo slej ko prej ven butnilo - morda v manjši meri, ampak bo. Čisto spremenil človeka v svoje vrednote ne boš. Lahko mu cel lajf trobiš o človečnosti, ga učiš v tej smeri, sama živiš tako, pa dobiš ven en totalno egocentričen produkt, ki mu bo dol viselo za vse in vsakega. Lahko si ubrisana na naravo, ekologijo, pa boš ven dobila enega malomeščana, ki mu vse pomeni samo fensi šmensi roba, pa tudi če je strupena, glavno da je lepa in mu paše in ki prezira naravo, njemu je fajn lajf v družbi in gužvi. Lahko mu govoriš, kolk ga imaš rada, pa ti bo rekel, fuj, zakaj mi nisi kupila tone lego kock, kaj me briga, kaj mi ti nakladaš, itak me imajo vsi radi.... Skratka, hočem ti povedat, nimaš takega vpliva na otroka, kot si ga želiš met in si zelo zelo zelo utopično predstavljaš, da ga imaš.

Če dva živita isti lajf, je eden lahko srečen ob tem, drugi pa ne. Ne ker je eden boljše ali slabše vzgojen, ampak ker imata različne vrednote. Če nekomu denar ogromno pomeni, ap samota pa prezira druge sorte lajf, pa ne rabi občutka ljubljenosti na noben drug način, potem je to njegova vrednota in se je bo držal - in ne bo srečen v družini, kjer je doma ljubezen, denarja pa ne preveč. Če drugemu denar ne pomeni kaj dosti, pa ima rad tiste sorte lajf, mu bo pač vseeno, če ima hlače manj kot en drug, pa šminko manj, važno je, da mu je v družbi staršev lepo in da je ljubljen. Torej gre za vrednote. Če temu fantu pomenijo nekaj vrednote, ki jih njegovi starši nimajo za vrednote in obratno, nikdar ne bodo skup prišli kar se tega tiče. Lahko gre poleg tega tudi še za kaj drugega, za razvajenost, da mu nič ne pomeni veliko, ker je vsega imel v izobilju, pa ne loči dobro od zlega, smao pričauje, d amu bodo vsi strgli in šli na roke, ali gre morda za to, da mu kdo te vrednote vsiljuje in so mu zato bolj ljube ta hip, kot so mu v resnici, ali za komlekse (morda se zdi sam sebi večvreden, če se vede malomeščansko ali če njemu "manj pomembne ljudi" enostavno ignorira, da pokaže da je on nekaj več. Ne vem. Vem pa to, da če imaš tak odnos do staršev, pa ga prej nisi imel, je vsekakor en vzrok za to.


Še to, moj oče je imel čisto ok in fajn odnos do mene, pa sem jaz ta odnos zavračala. A je bil oče kriv? Ne, ni bil. Delal je najboljše kar je znal in imel me je ves čas rad. Samo njegove vrednote so bile popolnoma druge kot moje. In danes se razumeva samo zato, ker sva oba sprejela najino različnost in se dojela. Dokler pa nista oba na tej stopnji, da bi to zmogla preseči, pa se dva človeka ne moreta uskladiti. Ni dovolj eden za te reči. NIkdar. Lahko se starši trudijo, dokler bo sin zavračal vse skup, ne morejo nič. Nič. Za ljubezen se ne moreš borit niti ti je ni treba dokazovat na vso silo. Enostavno to ne gre tako.




onjamnv -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 9:07:10)

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

. Ker za moje pojme smo starši krivi, če se z otroki ne razumemo, kakšen odnos bomo vzpostavili, je na nas. Kasneje pa nam otroci pokažejo, kako smo delali. Zate so tvoji starši idealni, zanj pač niso. Resnica je skoraj gotovo nekje vmes.



Joj, kolk pa to nimaš prav! A ti res misliš, da si ti odgovorna za otrokov karakter ali pa za to, kakšne vrednote ima? Potem meniš, da ljudi oblikuje zgolj okolje, ne pa v vsaj 50% genetika. POčakaj še malo, da tvoje bejbe malo zrastejo, pa čez 12 let se slišimo.


Tud jaz sem isto pomislila. Jaz mislim da naj se starši še tako trudimo, bojo otroci še vedno lahko našli nekaj, kar jim ni bilo všeč pri naši vzgoji. Saj se vsak trudi po svojih močeh, ampak potem ko otroci odrastejo, odločajo sami in lahko se tudi odločijo da pač ne bojo imel  tolko stikov z nami, pa naj se starši še tako trudimo oz. smo naredili vse za to.
 
Drugače mam pa tud jaz brata k se zadnje čase ful manj druži z nami oz. je postal celo takšen da ne oglaša ne telefon ali pa ne pokliče nazaj, kar je meni nekako že v osnovi nevljudno nespoštljivo  al ne vem kaj bi rekla. Jaz bom čisto vsakega poklicala nazaj, razen morda  včasih kake neznane številke. Je pa res da ta moj brat se je pa razšel v dolgoletni zvezi in je od zdaj manj tega druženja z nami. Verjetno ima pač zdaj neke svoje probleme ali pa nima takega veselja se družit s takimi ki so v parih.
 
Tud men je blo mal hudo zarad tega, ampak zdaj sem pač sprejela, se navadila.





Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 9:15:01)

gina jaz pa vseeno mislim, da iz neke normalne, ljubeče družine, z normalno, kakovostno vzgoje, ne bo nikoli prišel psiho ven[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] al pa karakterno totalno gnil človek. ne vem, no....že če samo pogledaš vse te barabe, psihopate, morilce, ni da ni, tudi v svetovnem merilu, je vedno zadaj neka družinska situacija, navadno ena fajn ubrisana mama[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
iz ene res zdrave, kvalitetne družine ne bo ratal tak osebek.
recimo plut - a misliš da bi bil tak, kot je bil, če bi ga njegova mama kot dojenčka dala v posvojitev in bi odraščal v čisto drugačnem okolju, v ljubeči družini in bi bil deležen primerne, kvalitetne vzgoje?


saj otrok, posebno najstnik, vedno najde neke grozne stvari, ki jih starši počnejo, ko ga vzgajajo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]mimo tega ne gre. tko je. samo je pa razlika, potem ko si odrasla oseba in gledaš nazaj na to, kako so te starši vzgajali, rečeš da je bilo prav tako, čeprov takrat si se upiral, ali imaš tak grenek priokus, pa si poln razočaranja in celo kot odrasla oseba gojiš zamero do staršev, zaradi njihovih prijemov in načinov vzgoje.




ronja -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 11:01:41)

podpis po Ullo. Otroci se po moje res rodijo z različnimi karakterji, eni težje počakajo, drugi ne znajo sami zaspat, eni so glasni, drugi potrpežljivi, itd... Ne rodi se pa noben psiho (če ni ravno res umsko bolan in prizadet, kar se pa precej hitro vidi), pa noben se ne rodi hudoben in totalen materialist. Vendar se mi zdi, da lahko precej vplivamo na to, NA KAKŠEN NAČIN bojo ta svoj karakter kazali. Seveda bo en otrok vedno bolj impulziven od drgega, vendar to ne pomeni, da ti bo rekel, da te sovraži, če bo jezen.
Moja starša sta ga tudi biksala pri vzgoji, tudi jaz ga  in ga še bom. Pa to ne pomeni, da bojo otroci zato jezni na ves svet. Če ne narediš neke generalno velike napake in imaš rad sebe in otroke, potem je vse ok - to sem slišala od ene fajn psihologinje v mš in se mi zdi, da ima kar prav[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

Joj, kolk pa to nimaš prav! A ti res misliš, da si ti odgovorna za otrokov karakter ali pa za to, kakšne vrednote ima? Potem meniš, da ljudi oblikuje zgolj okolje, ne pa v vsaj 50% genetika. POčakaj še malo, da tvoje bejbe malo zrastejo, pa čez 12 let se slišimo.


nisem odgovorna za njun karakter, sem pa za njune vrednote, dokler ne odrasteta in jih prečemeta po svoje. Ne, mislim, da nas oblikuje tako okolje kot genetika, samo ni pa to 50-50. Zmenjeno, se slišimo čez 12 let[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

Čisto spremenit v svoje vrednote ju niti nočem! Kdo pa pravi, da so glih moje prave? Povedala jima bom, zakaj se mi zdijo katere dobre, potem pa naj se sami odločata dalje. Tudi moje vrednote niso iste kot od mojih staršev in ponekod se pač ne strinjamo, ponekod sem si jaz premislila in sprejela njune, ker sem videla, da imata nek point, ponekod pa sta celo onadva ugotovila, da imam jaz point. Skratka, ni da ne bi nikdar skup prišli[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].

Mislim, da ni bitja, ki ne bi želelo bit ljubljeno. In če starši ne znamo dat tega občutka otrokom, pa čeprav jih imamo radi, samo ne znamo prav pokazat, potem je to naša odgovornost, ne njihova. Seveda vsak otrok rabi drugačne vrste pozornost, gotovo enemu več pomeni materialna dobrina kot drugemu, vendar pa vseeno mislim, da ljudem lahko pokažemo, da jih imamo radi, tako da oni to čutijo, tudi če nismo megalomani.

Dokler pa nista oba na tej stopnji, da bi to zmogla preseči, pa se dva človeka ne moreta uskladiti. Ni dovolj eden za te reči. NIkdar. Lahko se starši trudijo, dokler bo sin zavračal vse skup, ne morejo nič. Nič. Za ljubezen se ne moreš borit niti ti je ni treba dokazovat na vso silo. Enostavno to ne gre tako.

Mislim, da so otroci kar pripravljeni sodelovat, se uskladit. Včasih ne izgleda tako in izgleda, da delajo ravno nasprotno. Ampak v bistvu nam navadno kažejo točno to, kar je narobe, tako ali drugače. Samo mi včasih nočemo videt[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image].

Jaz mislim da naj se starši še tako trudimo, bojo otroci še vedno lahko našli nekaj, kar jim ni bilo všeč pri naši vzgoji. Saj se vsak trudi po svojih močeh, ampak potem ko otroci odrastejo, odločajo sami in lahko se tudi odločijo da pač ne bojo imel tolko stikov z nami, pa naj se starši še tako trudimo oz. smo naredili vse za to.

Seveda bojo! Saj vsi delamo napake pri vzgoji. Vendar pa to ne pomeni, da nas otroci ne bodo marali zato, ker smo jih recimo silili jest špinačo. In če ima starš rad odraslega otroka, ga ne bo silil v stike in mu bo pustil, da živi svoje življenje in bo vesel, če se dobro razume s partnerko, čeprav se tej recimo ne da viset z njimi na kosilih vsak teden. Vsaj tako jaz vidim zadeve, mislim, taki so moji starši in to mi je všeč pri njih.

Jaz recimo razen izjemoma nikogar ne kličem nazaj - vsi to vejo in če me kdo hoče res nekaj vprašat, pač še 1x pokliče. Z bratom se včasih videvava vsake par dni, drugič pa po cel mesec ne, ker ima kako frko, recimo se uči za kak pomemben izpit ali kaj takega. Vendar tega ne jemljem kot da me pa zdaj ne mara. Razumem, da ima svoje življenje in ni dolžan bit vedno na uslugo. Meni se pa to zdi spoštovanje... Kot smo ugotovili - imamo različne vrednote in pojme, kaj kaj pomeni.




Gina -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:14:09)

Joj, ronja, pomešala si več različnih stvari zdajle med sabo. Poleg tega si en tak prisrčen idealist. Saj je lepo, da takole idealiziraš vse skup, ni pa ravno čisto realno no.

V prvi vrsti sem govorila o povprečno normalno vzgojenih ljudeh in ne o nekih skrajnostih in posledično sem govorila o vrednotah, ki so različne - in prirojene. To boš šele videla, ko bo ena tvoja bejba taka, druga pa drugačna, čeprav boš ti delala in učila eno samo stvar. Kadar govorimo o totalnik frikih, je že tako, kot je ulla napisala, ampak to tudi jaz sama vedno enako pišem. Če imaš še tako problematičnega otroka, ga lahko omiliš do te točke, da je okolju sprejemljiv, če se seveda kot starš vedeš trezno in razumno, ter so tvoja dejanja kolikor toliko relativno normalna(beri v nobeno skrajnost), lahko pa otroka zaserješ totalno, z napačnim pristopom ima lahko posledice za cel lajf in rata frankenštajn, če malo karikiram. Vendar sploh nisem govorila o takih ljudeh. Govorila sem o povprečnih, ki so pač drugačni od nas. Ki imajo drugo vrednoto kot sebi lastno in ne morejo pomagat.



IZVIRNO SPOROČILO: ronja

pa noben se ne rodi hudoben in totalen materialist. Vendar se mi zdi, da lahko precej vplivamo na to, NA KAKŠEN NAČIN bojo ta svoj karakter kazali. Seveda bo en otrok vedno bolj impulziven od drgega, vendar to ne pomeni, da ti bo rekel, da te sovraži, če bo jezen.



Ja, vidiš, tukaj se pa začne nestrinjanje s tabo. Lahko si totalen nematerialist, pa tvoj tudi, pa bo en otrok tudi, ta drugi pa že od rosjtva ne. kar naprej bo želel materialne dobrine in pomembne mu bodo reči, ki jih denar lahko kupi. Večno bo hlastal za to dobrino in razveseljevala ga bo. Rodil se je tak. Če se na glavo postaviš, bo tak cel lajf. Nimaš vpliva na to. Lahko mu še tolk turiraš svojo vrednoto, ti bo cel lajf zameril, ker ni dovolj imel materialnega. S ta drugo izjavo si me pa nasmejela - tvoj otrok ti bo rekel sovraži te še večkrat, ne glede na tvoje želje, potrebe, trudenja, karkoli, lahko se razpočiš, če je on tak karatker, ti bo to rekel. Najbrž te ne bo udaril, amapk rekel ti pa bo. Razen.... razen če b imel prehudo posledico, če bi se te preveč bal (kar se itak ne bo zgodilo, ker v modernih časih se skoraj noben otrok, hvala bogu, ne boji več svojih staršev), sicer pa ni mogoče v moderni družbi vzgojiti otroka, ki je katakterno pogumen in neustrašen že natur, po karakterju, da ti tega ne bi enkrat rekel.


IZVIRNO SPOROČILO: ronja

nisem odgovorna za njun karakter, sem pa za njune vrednote, dokler ne odrasteta in jih prečemeta po svoje.
Čisto spremenit v svoje vrednote ju niti nočem! Kdo pa pravi, da so glih moje prave? Povedala jima bom, zakaj se mi zdijo katere dobre, potem pa naj se sami odločata dalje. Tudi moje vrednote niso iste kot od mojih staršev in ponekod se pač ne strinjamo, ponekod sem si jaz premislila in sprejela njune, ker sem videla, da imata nek point, ponekod pa sta celo onadva ugotovila, da imam jaz point. Skratka, ni da ne bi nikdar skup prišli[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] .


No, tole sem ti hotela povedat, da lahko ti vrednote predstaviš, kaj se tebi zdi ok in fajn in sprejemljivo, ampak odgovorna za to pa nisi. Lahko ga poskusiš razumet, ni pa se ti treba z njim strinjat. Niti nimaš pravice ga na silo spreminjat. Niti ga ne moreš. O tem sem govorila. Lahko živiš recimo s polno obiskov, ap ti ogromno pomenijo prazniki, pa packaš takrat vse sorte potic, tort, okraskov, čakaš najbližje z večerjo in glasbo, pa polnim srcem veselja, ker boš s hčerami... ampak če tvoji hčeri to ne bo pomenilo nič, ji ne bo pomenilo nič. Če bo hotela mir pred tabo, bo pač hotela mir pred tabo tudi za božič. Dol ji bo viselo,kaj bi ti rada. Evo, to pa je stvar, ki je ravno tako ne moreš vzgojit. Če gre za zelo egocentričnega človeka že od malega, se tak rodi. Lahko ga tolčeš s kladivom ali moleduješ, nikdar ne bo drugačen. Ta del osebnosti prinesemo s sabo na svet, samozaščitništvo ali skrb zase, ego, to je produkt karakterja in ne zgine. Če bo hči morala poskrbet zase, bo poskrbela, ne bo je za božič. Dokler bo majhna bo prišla, se morda upirala, ampak ti ustregla, potem ko bo večja, ne bo več prišla, če ji ne bo. In ti ne boš mogla nič, če si jo še tako vzgajala v solidarnosti, vživljanju v soljudi, eni se tega ne naučijo, ker to ni tako zelo del učenja, kot osebnosti.

IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Mislim, da ni bitja, ki ne bi želelo bit ljubljeno. In če starši ne znamo dat tega občutka otrokom, pa čeprav jih imamo radi, samo ne znamo prav pokazat, potem je to naša odgovornost, ne njihova. Seveda vsak otrok rabi drugačne vrste pozornost, gotovo enemu več pomeni materialna dobrina kot drugemu, vendar pa vseeno mislim, da ljudem lahko pokažemo, da jih imamo radi, tako da oni to čutijo, tudi če nismo megalomani.


Ronja, to je vse res in 90% ljudi tako dela in otroci to dobivajo, ampak a ne vidiš, da to ni dovolj. Nismo več v času, ko smo bili mi majhni. Smo 30 let kasneje, otroci se rojevajo drugačni, z drugačnimi normami in drugačnimi zahtevami. Vedo, čutijo in se zavedajo, da so ljubljeni do nezavesti in da bi starši zanj storili in dali vse. Zato nimajo več pravih vrednot, vse jim je brez veze.... ampak tole tukaj ni ta tema. Tole zgoraj tudi nima veze s tem, da bi se otrok zato drugače vedel. morda ti, ki si v drugih časih gor rastla, morda jaz, ki sem v čisto drugih časih gor rastla, vsekakor pa ljubezn ni pogoj, da nekdo deluje tako, kot bi mi radi in zaradi tega spremeni svoje vrednote. Ni.

Bom tole raje oddala, da me ne bo ven vrglo.




Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:26:23)

Ronja, to je vse res in 90% ljudi tako dela in otroci to dobivajo, ampak a ne vidiš, da to ni dovolj. Nismo več v času, ko smo bili mi majhni. Smo 30 let kasneje, otroci se rojevajo drugačni, z drugačnimi normami in drugačnimi zahtevami. Vedo, čutijo in se zavedajo, da so ljubljeni do nezavesti in da bi starši zanj storili in dali vse. Zato nimajo več pravih vrednot, vse jim je brez veze.... ampak tole tukaj ni ta tema. Tole zgoraj tudi nima veze s tem, da bi se otrok zato drugače vedel. morda ti, ki si v drugih časih gor rastla, morda jaz, ki sem v čisto drugih časih gor rastla, vsekakor pa ljubezn ni pogoj, da nekdo deluje tako, kot bi mi radi in zaradi tega spremeni svoje vrednote. Ni.


jaz pa ne verjamem da 90% ljudi tako dela, res ne. in ne rojevajo se drugačni otroci, a misiš da smo se evolucijsko tako razvili, da je narava vrinila kak gen za željo po vseh možnih materialnih dobrinah, gen ki recimo kaki jamski otroci niso imeli...ali ga je narava predvidla že takrat, pa se pri jamskih otrocih in ljudeh pač ni razvil, ker ni imal možnosti? mal heca....
jaz mislim da se rojevajo čistpo isti otroci, samo v čisto drugačen svet. nor in zmešan svet.kjer se že od majhnega kupuje otrokovo naklonjenost z materialnimi dobrinami, kjer se že čist od štarta tekmuje kdo bo imel več in boljše, kjer veljaš za manjvredne in slabega starša, če otroku kupiš kak cenejši avtosedež in ponarejene crockse.a veš, to pomoje vpliva, otroci od malega to gledajo, to hlastanje za dobrinami, to kopičenje vsega živega in nepotešljivo željo po več, po novem, po boljšem. in tisto ljubljeni do nezavesti je velikokrat taka farsa, da dol padeš...otrok ni ljubljen do nezavesti, če se mu vse stlači v rit, če še pomislit ne utegne, kaj si želi, ko to že ima. kaj vse si ne izmišljujemo v neki lažni skrbi in ljubezni za otroke, madona še čelado za otroka ki shodi. in ti vzbujajo slabo vest, kako slab starš si, če si slučajno toliko priseben, da se ti to zdi bedarija. itd.
nor čas je. niso otroci drugačni. ker recimo v nerazvitem svetu se pa nič drugačni otroci ne rojevajo, po tvoji teoriji bi se potem tudi tam mogli, pa se rojevajo ravno taki, kot pred 30 leti. oz. so zahtevni toliko, kot so lahko, pa mislim da v zadnjih letih si ne morejo nekih blaznih zahtev privoščit. zadovoljni so z natikači iz gum in plastenko za igrat in žogo iz starih cunj. že 30 let.




Gina -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:33:48)

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Seveda bojo! Saj vsi delamo napake pri vzgoji. Vendar pa to ne pomeni, da nas otroci ne bodo marali zato, ker smo jih recimo silili jest špinačo. In če ima starš rad odraslega otroka, ga ne bo silil v stike in mu bo pustil, da živi svoje življenje in bo vesel, če se dobro razume s partnerko, čeprav se tej recimo ne da viset z njimi na kosilih vsak teden. Vsaj tako jaz vidim zadeve, mislim, taki so moji starši in to mi je všeč pri njih.



J,a lahko se ti zgodi, da te otrok ne bo imel rad, če si ga recimo imela preveč rada in mu vse k riti znosila. Zelo enostavno se to zgodi. Nisi naredila nič narobe, razen da je bilo vedno vse njemu na ljubo narejeno. Veliko takih primerov poznam, ki v odrasli dobi ne ločijo, kaj je na tem svetu res hudo in kaj ni. In posledično vsakič, ko ni vse po njihovo, kaznujejo kot psa vsakega, ki ni totalno po meri in mu ustregal v popolnoma vsem. Veliko njih. In vsi so relativno razvajeniin imajo v sebi hudo velik občutek zase, ali drugače rečeno, velik ego. NI treba, da kot starš sploh kaj drugega narobe narediš, ga siliš s špinačo ali kaj vem čem. Lahko ima otrok polno rit vsega, ko je majhen in ko je velik, pa bo iskal popolnost, ker mu nič ne bo ok in dovolj. Ni vse daj dam sistem. Nekatere reči so obratnosorazmerne, nekatere pa premo. Lahko daješ več od sebe in vse več od tebe zahtevajo. Poznaš ta pojav? Če ima nekdo vse, se lahko drži na starše kar tako, brez smisla. In ja, meni se zdi nevljudno in nesramno, da ne vzdržuje primernih stikov. To je del splošne kulture, ne pa kratenje svobode kogarkoli. V današnjih dneh smo malo zmešali pojme kaj je prav in kaj ni. Pa še to, spoštovanje do staršev ne more ugasnit, če ti recimo niso zagotovili toliko denarja, kot so bile tvoje potrebe v otroštvu, če imaš dovolj majhen ego. Če imaš velikega, se to pač zgodi. Sprejeti moraš dejstvo,d a to ni bila njihova potreba ali vrednota, ali da tega niso bili zmožni, kljub svoji želji. Če jim kljub temu zameriš in se ti zdijo manjvredni, to kaže na tvoj značaj, ne na vzgojo, niti se mi to ne zdi niti primerno niti kulturno, niti spoštljivo, še manj pa znak inteligence. in ja, če se ti rodi take sorte otrok, se to lahko zgodi tudi tebi, kljub vsem prizadevanjem - ker bo imel druge vrednote in ker bo prinesel na ta svet veliiiik ego. Ne boš mogla tega spremenit.




Gina -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:42:34)

Ja, ulla, točno to sem mislila. Res nisem napisala dovolj natančno, ampak v resnici gre za to, da se otroci rojevajo v drugačen svet, zbombandirani od vsega, od informacij in od materiala in od miliona reči.... bogi so. In na ene to deluje tako, na druge drugače. Odvisno od karakterja. Ne od vzgoje, od karakterja. Ali bo nekomu všeč moda, drugemu pa bo dol viselo zanjo, tega ti ne moreš vzgojit. Lahko predstaviš svoje videnje vsega, lahko tako živiš, ampak čez trupla pa ne moreš.
Zdaj že vem, da živiš v sredini, ki je očitno do otrok zelo čudna, zelo drugačna od moje, če milo rečem, kakor razumem tvoja pretekla pripovedovanja o vedenju tvojih sosedov do otrok. Sama živim v drugačne okolju, kjer so do otrok večinoma overprotective na stoto potenco, jih zavijajo v vato, ljubkujejo, naredijo vse namesto njih, jim ne upajo postavljat meja, kupijo vse, peljejo povsod, cele dneve živijo zanje, jih zabavajo, da ne bodo zdolgočaseni, se igrajo z njimi, pogovarjajo... - to je en del populacije, ki jo poznam, potem je drugi del - ki je zelo trezen, vse skupaj drži v nekih zelo razumnih okvirjih, kjer ne manjka kakšna komponenta - potem ap res poznam še tretji del, ki jih pretirano materialno razvaja, pa malo manj s časom in razumevanjaem, ampak ta del je majhen - poznam tudi reven del prebivalstva, zadnja leta hodi do izraza in je žalostno gledat vse skup. Skoraj nikogar ne poznam, ki bi otroke v resnici zanemarjal.




Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:45:05)

Če jim kljub temu zameriš in se ti zdijo manjvredni, to kaže na tvoj značaj, ne na vzgojo, niti se mi to ne zdi niti primerno niti kulturno, niti spoštljivo, še manj pa znak inteligence. in ja, če se ti rodi take sorte otrok, se to lahko zgodi tudi tebi, kljub vsem prizadevanjem - ker bo imel druge vrednote in ker bo prinesel na ta svet veliiiik ego. Ne boš mogla tega spremenit.


joj gina a misliš? men se pa zdi da pa ima vzgoja kar nekaj s tem. in velik ego niti nima nujno kaj s tem, če se ga seveda naučiš krotit. jaz imam blazoten ego[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] pa imam vseeno vrednote, trdno postavljene, ki jih nisem pripravljena pogazit, pa če crknem.in ne gojim zamere recimo do staršev, čeprov pa bi jo tud lohk, celo življenje bi lohk javkala, kako je blo, pa kaj vse je krivo, pa kako mi niso to in ono, pa če bi mi, bi ziher blo drugače.pač tko je blo in konc. delala sta, kot sta znala, marsikaj totalno zgrešeno, marsikaj pa kljub temu vredu. pa čeprav določena n juna dejanja totalno obsojam, ne obsojam njiju, kot človeka. ker dejanje ni človek.že nista vedela in znala drugač, definitivno ne, zadeva je globoka in seže daleč nazaj, ni sam to, da se ti rodi otrok in ga ljubiš brezmejno in je to zadost. jaz sem pri sebi razpucala, imamo odnose kot jih pač imamo, mogoče res niso bleščeči in filmski, samo so pa iskreni. in moj ego ni nič negativno vplival tukaj.

saj značaj ni nakj fiksnega, kar prinesemo s sabo. so neki temelji postavljeni, ziher so, samo se pa potem oblikuje, najbolj  v prvih letih življenja in definitvno vzgoja vpliva na to. in če je nekdo značajsko totalno gnil, men noben ne bo rekel da so starši vse optimalno naredili, samo tako pač je. nekje so mogli hudo v temo brcnit.




Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 17:51:02)

Sama živim v drugačne okolju, kjer so do otrok večinoma overprotective na stoto potenco, jih zavijajo v vato, ljubkujejo, naredijo vse namesto njih, jim ne upajo postavljat meja, kupijo vse, peljejo povsod, cele dneve živijo zanje, jih zabavajo, da ne bodo zdolgočaseni, se igrajo z njimi, pogovarjajo... -


ja, to itak to je en tak trend...je ravno včeraj mi rekla ravnateljica vrtca, da je ena mamica svojo triinpolletno hči prestavila v jasli, med enoletnike, ker ne želi da hodi okoli, na sprehode itd. ker se ji lahko kaj zgodi[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] a si predstavljaš??? in je menda prišla z zakoni in pravnimi akti, u nulo podkovana. cela štala.
svašta je, jaz res veliko opazim, ma ne vem, a drugi res ne, al kaj. in otrok, ki ima rit vijolično in lulčka, vse vneto, škrlatno, do krvi, pa nos ves krastav in po pregibih, vzgojiteljice si pa ne upajo kaj rečt mamici, ker je on kako vip al kva? in verjerno ima do nezavesti rada otroka, saj nosi samo benetonove bodije, pa nevemkakšne vse dizajnerske cunje in čeveljčke. verjetno ga rit kaj manj zato peče.

jaz bi šla v planine pa tam živela, res[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]




Gina -> RE: kaj naj naredim? (6.1.2010 18:41:37)

IZVIRNO SPOROČILO: Ulla80

Če jim kljub temu zameriš in se ti zdijo manjvredni, to kaže na tvoj značaj, ne na vzgojo, niti se mi to ne zdi niti primerno niti kulturno, niti spoštljivo, še manj pa znak inteligence. in ja, če se ti rodi take sorte otrok, se to lahko zgodi tudi tebi, kljub vsem prizadevanjem - ker bo imel druge vrednote in ker bo prinesel na ta svet veliiiik ego. Ne boš mogla tega spremenit.


joj gina a misliš? men se pa zdi da pa ima vzgoja kar nekaj s tem. in velik ego niti nima nujno kaj s tem, če se ga seveda naučiš krotit. jaz imam blazoten ego[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] pa imam vseeno vrednote, trdno postavljene, ki jih nisem pripravljena pogazit, pa če crknem.in ne gojim zamere recimo do staršev, čeprov pa bi jo tud lohk, celo življenje bi lohk javkala, kako je blo, pa kaj vse je krivo, pa kako mi niso to in ono, pa če bi mi, bi ziher blo drugače.pač tko je blo in konc. delala sta, kot sta znala, marsikaj totalno zgrešeno, marsikaj pa kljub temu vredu. pa čeprav določena n juna dejanja totalno obsojam, ne obsojam njiju, kot človeka. ker dejanje ni človek.že nista vedela in znala drugač, definitivno ne, zadeva je globoka in seže daleč nazaj, ni sam to, da se ti rodi otrok in ga ljubiš brezmejno in je to zadost. jaz sem pri sebi razpucala, imamo odnose kot jih pač imamo, mogoče res niso bleščeči in filmski, samo so pa iskreni. in moj ego ni nič negativno vplival tukaj.

saj značaj ni nakj fiksnega, kar prinesemo s sabo. so neki temelji postavljeni, ziher so, samo se pa potem oblikuje, najbolj  v prvih letih življenja in definitvno vzgoja vpliva na to. in če je nekdo značajsko totalno gnil, men noben ne bo rekel da so starši vse optimalno naredili, samo tako pač je. nekje so mogli hudo v temo brcnit.



Te reči jaz vidim zelo drugače kot ti. Moram pa priznat, da sem pred 10. leti razmišljala identično. Dokler nisem videla res veliko primerkov, ki so te teze spodrivali. Po mojem mnenju s karatkrejem prideš na svet. Seveda ga razvijaš, pa hkrati razvijaš intelekt. Tudi čustveno inteligenco, pa še kakšno zraven. IN a veš, ti meni že ne vibriraš vsaj tako na daleč ne tolk ego (stojiš za svojimi vrednotami, ki jih nimaš le čustveno, ampak tudi intelektualno razčiščene in tega jaz ne vidim v povezavi z egom, ampak prej z razmišljanjem in karkterjem speljat reči po svoje - ne pa za sebe, kar ego ljudje delajo, ker zanje drugi ljudje ne obstajajo v smislu, d abi jih bilo treba upoštevat, čutit ali videt - gazenje nima osnove v zdravih rečeh), poleg tega mi vibriraš zelo inteligentno in ni nič čudno, da si pogruntala, da je za vse vas boljše, če ne zameriš. To je tudi stvar inteligence. IN značaja. In kompleksov (te se pa gotovo da ublažit, odpravit). Če bi večno visela na vseh rečeh, bi tudi na tej.

Kar se vpliva staršev tiče, še vedno menim, da človek ne bo "totalno gnil", če bo imel primerno vzgojo, lahko bo pa vseeno z zelo čudnimi normami (beri ne bo ubijal, ne bo kradel, ne bo vsakega pretepel, ne bo zapadel v kriminalna dejanja.. in podobno, vseeno pa bo pogazil vsakega, ki bo mislil drugače, se posmehoval, včasih lagal ali preziral, se vedel čudaško na določenih področjih - čeprav bo večino časa relativno sprejmljiv za okolico in najbližje - moraš priznat, da je razlika med tem, ali gre za otroka, ki je bil primerno vzgajan oz. ne, zeloooo velika).




ester79 -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 10:42:27)

sva midve iz iste žlahte? Mislim, sem jaz vaša tamlada?[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]




ronja -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 11:06:52)

Mislila sem kot odrasel mi verjetno ne bo rekel, da me sovraži, če mi bo ratalo naredit lep odnos.

Glede praznikov ipd, bi rada, da ne prihajata, če si tega ne želita, nočem, da sem jima obveza, samo zato, ker sem ju rodila in vzgjila. Če jima ne bo fajn z mano toliko, da bi se me kdaj pa kdaj želeli videt, potem je že nekaj narobe z našim odnosom. Nočem da hodita samo meni na ljubo. Vseeno mi je, ali prideta ravno za praznike ali ne - ko bosta odrasli, si jih bom želela preživet z lubijem, onidve bosta pa v drugem planu. Zdaj so vsi v istem planu, ker pač še živimo skup in sta še mali[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].




MissElvira -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 13:38:11)

Ronja, jaz se strinjam s tvojim mišljenjem. Tudi meni so moji starši želeli podati vrednote, a žal ne na način, ki bi bil meni razumljiv. Smo pa vseeno razvili lep odnos, predvsem zato, ker sta oba starša sprejela, da iščem svojo pot. A bistvene stvari, kot so odnos do sočloveka, spoštovanje in trud za razumevanje sta mi vseeno vcepila, to so bila vodila ob katerih sem odraščala, in zaradi tega sem jima hvaležna. Sem pa pred kratkim spoznala fanta, kateri mi je odprl še več obzorij o iskanju lastne identitete, vrednot in sreče. In tudi on je bil vzgojen s strani staršev, kateri so znali dajati vzgled in pomagati, da najde svoje mesto na tem svetu. Pa ne samo njemu, še veliko drugim ljudem, ki so jih poznali. Vsak človek je odgovoren zase, da se izboljšuje in uči. Življenje včasih sicer spiše grde romane, a človeška volja po boljšem svetu je trdna. Otroci znamo biti trmasti, staršem požreti ničkoliko živcev, vseeno pa čutimo, kdo nas ima rad. Starševska ljubezen je pa edina, ki neizogibno vodi do ločitve. A se povrne, ko starši vidijo, da otrok postane samostojen in srečen. Pogostost obiskov pa nikoli ne more biti merilo za ljubezen otroka do staršev.




picola1 -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 14:37:41)

Mal spremljam tole vašo debato in se mi je postavilo par vprašanj, predvsem zate Gina. Sej mogoče si o tem že pisala, mogoče celo tukej na tej temi pa vendar ne uspem čist razbrat...
Zanima me, kaj točno imaš v mislih, ko za nekoga rečeš, da je ego? A imaš v mislih zgolj tisti egoizem (pa ne mislim tazdravi) ali je ta pojem pri tebi širši? Ne zmorem glih iz tvojih postov točno razbrat, katera dejanja so posledica vzgoje in katera so posledica karakterja. Mi lahko prosim našteješ par primerov, da si naredim malo predstave? Ali so nekatera dejanja vedno posledica karakterja ali so lahko tudi posledica vzgoje (in obratno)? In kako to ugotoviš oz. veš? Potem me zanima, kako si prišla do tega zaključka (kar se ega tiče). Si mogoče prebirala kako literaturo (in katero)? Ali je to plod tvojih opazovanj in lastnih spoznanj? Ali mi lahko poveš, katere oz. kakšne karakterje prinese človek s sabo? Potem me zanima kakšna je zate razlika med tem, da ima človek nekaj v genih in med tem, da ima pač takšen in takšen karakter? Ali je karakter možno spreminjati (bodisi z vzgojo, bodisi da ga poskušaš sam)? Ali je možno, da je otrok v otroštvu popolnoma drugačen kot v odrasli dobi pa je za to še vedno 'kriv' samo njegov karakter oz. ego?

Ok, tolk zaenkrat, hvala ti za odgovore. [sm=smiley1.gif]




Gina -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 22:14:27)

Joj picola, koliko si mi zastavila vprašanj. Meni je to bolj simpl, kot se morda sliši. Če ti bom pa to znala simpl razložit, kako to vidim, pa nimam pojma.

Meni se zdi, da je ogromno otrok popolnoma drugačnih, kot tedaj, ko odrastejo. To pa zato, ker je otrok bitje, ki se šele razvija, postaja tisto, kar je v svojem bistvu. Enostavno je še toliko med nebom in zemljo, se mora prizemljit, navadit na ta svet, da z leti lahko razvije tisto plat sebe, ki jo na tem svetu rabi. Vendar ne nekaj novega, ampak nekaj tistega, kar je v njem že itak, samo malo bolj spi mogoče, ni toliko odkrito, ko je še majhen.

Ego, ja res je težko to opisat. Ego osebo bi jaz opredelila kot to, da vidi v lajfu v glavnem samo sebe, da so ostali namenjeni temu, da ji ali služijo ali jih uporabi ali pa se ji morajo pokorit - če ne, jih povozi (kritizira, onesposobi,..), hkrati vidim egocentrične osebe kot nekoga, ki ima hude komplekse, ker se ne zmore dovolj vživljat v druge ljudi (razen v redke, recimo svoje otroke). Lepše se ta hip ne spomnim razložit tega pojava, kot ga vidim s svojimi očmi in pod čemer uporabljam pojem ego.

Meni se zdi posledica vzgoje, da recimo otrok ne pretepe drugega, čeprav bi si ga glede na karakter želel, ni pa nujno, da je posledica vzgoje to, da otrok ne bo želel deliti bombonov z nikomer (čeprav njegovi starši delijo vso hrano vedno z vsemi in jim je to recimo najvišja vrednota) - to je posledica karakterja - čeprav bo otrok, ki ga bodo hudo zelo zelo v tej smeri vzgajali še vedno na trenutke sposoben pogoltnit vsa svoja čutenja in na silo nekomu vendarle dat bombon, ampak ne vsakič, ker tega enostavno ne bo v njemu, se mu bo celo zdelo napačno. 
Če mene vprašaš so nekatera dejanja vedno lahko posledica vzgoje in druga karakterja. Ne boš nekega introvertiranega otroka prepričal, da se bo vsak dan izpostavljal in ven metal, pa četudi ga vsakodnevno siliš nastopat v gledališču - to ni njegova vloga v življenju, ni tako namenjeno, niti ni smiselno, prav gotovo pa lahko z vzgojo dosežeš, da bo tudi najbolj plašen otrok sposoben iti v trgovino, če bo trgovino rabil, pa se tam izpostavil in rekel, da bi rad kruh.
Če otroka vzgajaš k temu, da je vedno vse po njegovo, bo logična posledica vzgoje, da bo vedno hotel, da je vse po njegovo. Torej vzgoja v to smer vedno na to vpliva - od karakterja je pa odvisno, v kako veliki meri.
To je tako, kot če živiš z nasilnim alkoholikom - vedno bo ta reč vplivala nate - kako pa je odvisno od karakterja, ne od vzgoje, ki je za dva otroka čisto enaka. Eden bo alkoholik, drugi pa alkota poskusiti ne bo mogel od groze.

Ali če ti dam drug primer - če otroku nič ne pomeni, da ga voziš okoli, ker je zapečkar po karakterju, mu lahko nudiš maldive, pa ti bo očital, zakaj mu nisi lego kock rajši za ta denar kupila, da se bo doma cele dneve igral in obratno z obratnim otrokom. In takemu otroku nikdar ne bo všeč druga od teh dveh stvari kot prvemu otroku, pa če ga ne vem kako vzgajaš - vzgoja tu nima vpliva, njegova vrednota je ali pohajkovanje ali dom in mir. Četudi ga bo za določen čas zgrabilo pohajkovanje, se bo čez čas vrnil k miru in obratno. Ne moreš ga obrnit, to je v njem (geni).

Vse kar pišem so moja lastna razmišljanja. Res sem v lajfu prebrala gore knjig in druge literature, te reči me zanimajo, izkušnje imam, pa opazujem reči tudi. Ni to potegnjeno iz nobene knjige, iz veliko njih in mene skupaj je.

Geni in karakter zame ni eno in isto. Karakter je samo del genskega materiala. Genom je zapis različnih oblik funkcioniranja človeka na vseh možnih ravneh, zavednih in nezavednih. Karakter pa poznaš, ne vem kaj naj ti razlagam o njih, saj to poznaš menda (kolerik, flegmatik, sangvinik, melanholik), čeprav so to zelo grobe oznake, nians na te teme je pa ogromno. Nikdar pa ne boš nekega flegmatika naredila pedantnega počasneža, ker tega ni v njemu v taki meri izraženega, da bi zato opustil njemu ljube reči, ki temu niso podobne - torej karakterja spremenit ne moreš. Lahko ga samo omiliš - toliko da spozna, izkusi in se nauči v osnovi še druge možne različice, ki so tudi fajn in jih zmore upoštevat in občasno izvajat, kadar je to zanj fajn in ok ali potrebno. Recimo lahko otroka naučiš, kaj sploh pomeni natančnost in počasnost, opozoriš, kaj je treba,d a se to doseže, vadiš z njim, vse to se da in je ok, nikdar pa ne bo sam od sebe to ljubil in to postal in še manj to živel vsakodnevno iz samega ljubega veselja- če je sangvinik.
NO, tako to vidim.




Gina -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 22:16:35)

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Če jima ne bo fajn z mano toliko, da bi se me kdaj pa kdaj želeli videt, potem je že nekaj narobe z našim odnosom.


IN kako boš to dosegla? Imaš ti to moč? Samo toliko, starševaska ljubezen in razumevanje in prizadevanje nista vedno dovolj. Kako boš imela to moč, naredit odnose ok?




Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (7.1.2010 22:33:46)

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Če jima ne bo fajn z mano toliko, da bi se me kdaj pa kdaj želeli videt, potem je že nekaj narobe z našim odnosom.


IN kako boš to dosegla? Imaš ti to moč? Samo toliko, starševaska ljubezen in razumevanje in prizadevanje nista vedno dovolj. Kako boš imela to moč, naredit odnose ok?


to je v bistvu res. sam ne čist[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ni čist tko, da nič ne moreš. jaz ne verjamem v to, da vsak dela v dobri veri da dela prav. jaz mislim da v sebi točno veš, da ne delaš prav, na sploh, ne samo v odnosu do otroka. kaj pa vem no, al pa sem samo optimist[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] pa lahko navzven še tako zgleda, kako dober starš si in zgledno skrbiš za otroke, pa vse jim nudiš in omogočiš, pa jih zraven fajn čustveno manipuliraš in vsakemu še razlagaš, kako za otroka bi pa vse naredil in nekako okolica kar vsrka to, kako dober starš si. samo otrok ti pa hrbet obrne potem, ko ima to možnost. pa ne zarad karakterja, ampak zarad tistega, kar je bilo v odnosu narobe. in ne verjamem, da starš pojma nima, kaj je bilo to narobe. točno ve.

zato tudi ne verjamem v to, da imaš vse otroke enako rad, to je zame čisti bulšit. ne moreš met vse enako rad, niti se mi ne zdi prav da se trudiš v tej smeri. seveda ne mislim v smislu, da imaš enega bolj rad kot drugega, ampak ziher pa jih imaš drugače rad. in prav je tako. ker lahko imaš čisto različne otroke, ti si recimo mati, ki se blazno razdaja in izkazuje ljubezen na vsakem koraku in imaš otroka, ki to rabi, pod nujno, vsak dan dozo crkljanja in vsega, imaš pa še enega, bolj samosvojega, mal drugačnega, ki mu gre vse to blazno na živce, ki ga vsa ta ljubezen duši itd. in ni prav, da imaš oba enako rada, iz tega se ne more pameten in zdrav odnos razvit, če ne znaš dat otroku kar rabi. mami fajn in super da me maš rada in te skrbi zame, sam a me morš met glih dons, ko so vsi ostali na žurki[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]

s tem se jaz še tudi ubadam [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]




Gina -> RE: kaj naj naredim? (8.1.2010 19:03:06)

IZVIRNO SPOROČILO: Ulla80

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

IZVIRNO SPOROČILO: ronja

Če jima ne bo fajn z mano toliko, da bi se me kdaj pa kdaj želeli videt, potem je že nekaj narobe z našim odnosom.


IN kako boš to dosegla? Imaš ti to moč? Samo toliko, starševaska ljubezen in razumevanje in prizadevanje nista vedno dovolj. Kako boš imela to moč, naredit odnose ok?


to je v bistvu res. sam ne čist[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ni čist tko, da nič ne moreš. jaz ne verjamem v to, da vsak dela v dobri veri da dela prav. jaz mislim da v sebi točno veš, da ne delaš prav, na sploh, ne samo v odnosu do otroka. kaj pa vem no, al pa sem samo optimist[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]


Seveda ni res, da čisto nič ne moreš, marsikaj lahko, pri mnogih otrocih lahko ogromno, pri nekaterih drugih pa skoraj nič. Meni se zdi ulla, tako ko te berem, da resnično vidiš v praksi čisto preveč družbe, ki je po tvojem opisovanju zame osebno malo ali fejst gnila. V resnici sem jaz točno tako družbo doživljala v časih, ko sem bila majhna in še to ne tako zelo pogosto. Kar šokira me, kako strašansko je to v tebi, se mora resnično vsak dan opazit v tvojem okolju, da to tako izrazito vidiš. In posledično vidiš neko drugo skrajnost toliko bolj izrazito. Sama sem drugo skrajnost - biti izjemno ljubljen otrok - doživljala na svoji koži. Sem doživljala to tudi v bližnji okolici z meni zelo blizu ljudmi. In garantiram, da tudi ta skrajnost ne prinese posledično vedno dobrih odnosov. Pa četudi starš da resnično vse od sebe in je prepričan, da dela dobro. Pa tudi ni vedno tako, da starš ve, da dela narobe, pa da nudi napačne reči. Ja, bilo je tako nekdaj, veliko tega poznam in vem o čem pišeš. Tudi ta reč je možna, samo v mojem okolju ni pogosta. Tam kjer jaz živim in delujem, gredo skrajnosti v drugo smer - vendar sem o tem že pisala.

Seveda nimaš vsakega otroka na isti način rad, vendar imaš vsakega otroka lahko enako mnogo rad. Jaz imam vsakega mojega otroka neskončno rada, ni meje za opredelitev, kje se moja ljubezen sploh neha - ne glede na to, kakšen je kdo od mojih otrok in kaj rabi. Seveda pa enega otroka lažje razumeš in mu lažje nudiš reči, drugega pa malo težje in mu težje nudiš karkoli. Včasih se lahko trudiš do skrajnih meja svojega razumevanja, pa ne moreš dojeti, zakaj nekdo rabi kaj vem kaj, recimo dizajnersko cunjico. Pa mu morda kupiš kakšno, pa ne moreš dojeti, zakaj rabi 27 njih in mu jih niti ne moreš nuditi. Pa ti zameri do konca lajfa. Zdiš se mu omejen, k ne razumeš. POznam take primere v svoji bližini. Ali recimo lahko se trudiš razumeti zakaj otrok sebe poveličuje na način, da druge v drek tunka, ampak gotovo mu boš vedno znova razlagal, kako to ni ok. In nekaterih se nikdar ne prime. In tudi ko bo otrok odrastel, tega njegovega vedenja kot starš ne boš razumel, niti se ti ne bo zdelo, da bi moral najbrž. Otroku pa se bo zdelo, da ga kritiziraš, da mu cel lajf govoriš, kako je zanič ali pa te bo zaradi tega preziral, ko nimaš pojma o družbi, vsaj po njegovem. Ali če dam še en primer, če otrok bevska nate, tuli ali preklinja, ap tega ne odobravaš, pa mu zaradi tega dokler bo preklinjal ali tulil ne boš ustregel to in to in to, otrok pa ti bo to zameril do konca lajfa - tega gotovo ne boš kot starš obžaloval, ker veš, da si samo s tem prepčil, da se ni razvil v kroničnega psovalca in morda si mu prihranil kak izbit zob, da ga ni nekje na ulici zaradi tega nekdo pretepel. Ampak otrok te bo preziral zaradi tega, ker ni dobil vsega kar je hotel. Tudi pri njegovih 50. letih še kar. Otroci, ki imajo dovolj ljubezni, so pogosto razvajeni in zamerijo reči, ki se nerazvajenemu otroku ne zdijo zanič, slabe in jih razume. Tukaj pride do tiste razlike med mojim in tvojim mišljenjem, ko se ti zdi, da do tega skorajda ne more priti, če si trezen starš. Lahko pride vseeno, če mene vprašaš. In dopuščanje svobode v kakršnemkoli oziru ni, poudarjam NI merilo za to, koliko te bo otrok ljubil ali ti zameril ali odmeril ali karkoli že. Eni rabijo posesivno ljubezen, se jim zdi, da jih ne ljubiš, če jim ne vzameš vsega iz ramen, drugi ravno obratno menijo, da jih ne ljubiš, če jim ne dopuščaš totalne svobode, ker bodo vse "sami". Lahko daš otroku vso svobodo tega sveta, pa bo še vedno jezen nate... ker recimo ni imel dovolj materialnih reči ali zabave, ali ker je moral doma kaj naredit, ali ker ni bil carjevič Marko na prestolu, ampak samo car Marko veliki, ki je moral delati tudi domače naloge sam.  Jap ulla, morda pa je tole odsev mojih izkušenj iz meni blizu družbe, ki točno tako povprečno mnogokrat reagira.

Povzetek vsega skup - če si malo ok in malo ne ok starš, si otrok pridobi vse sorte izkušenj, da postane moder, trezen in ljubeč človek. Če ima preveč trezno, ljubečo in prijazno vzgojo ali obratno preveč grobo vzgojo ali je celo deležen zanemarjanja ali poniževanja, ima oboje enak vpliv - zanič, zanič, zanič. Kar ne pomeni, da ne dobi otrok dovolj izkušenj v obeh smereh, da bi uspel kasneje v lajfu ločit, kaj je nekaj groznega in kaj ni, pa kaj je sočutje, varnost in kaj sploh je biti sočlovek, ter kako preživeti, ne da bi postal ali preobčutljiv, preveč ranjen ali preegocentričen ali preveč v katerokoli skranost že.




Ulla80 -> RE: kaj naj naredim? (8.1.2010 19:16:08)

no sej...mogoč pa moj sin cel lajf jezen name, ker mu ne bom kupla plastične pištole in hči ne bo hotla pridt za božič, ker ji tud ne bom kupla faking plastične kuhne s plastično jajco[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]

da se čist ne oddaljimo od teme[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]


sam res...jaz mam razpucane te vrednote pri sebi, pa določene nazore in tko...bohve kako bosta pa otroka gledala na to[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley24.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley22.gif[/image]




Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>