|
DaisyE -> RE: Posvojene mame ;) (25.8.2012 18:51:21)
|
Februar 2012 - Luck is a matter of attitude
Na štuk se nama je vselilo pol osnovne šole. Taekwondo klub iz bogsigavedi kod. Kar pomeni: trkanje po vratih, glasno loputanje, smeh, kričanje, tekanje po hodnikih in glasna glasba, ki jo začnejo vrtet ob sedmih zjutraj. Sama sreča, da so še tako majhni, če ne bi glasbo ob jutrih zamenjala glasba ponoči. Že davno sem obupala nad tem, da bi lahko tej starostni skupini, ki me vedno znova spomni na službo, kam ušla. Ko sem jih enkrat med počitnicami srečala visoko v hribih, sem se vdala v usodo. Kamor grem, tam so organizirane skupine osnovnošolskih otrok. Zdaj se jim pač samo še smejim.
Ura je pol devet in Moskva se počasi prebuja. Ko se vrneva iz kave, naju (poleg Taekwondo kluba na hodniku) pričaka razgled na čudovit sončni vzhod. Pričenja se predzadnji dan najine Moskve. Jutri letiva domov. Sama. Naslednjič bomo na letalu trije.
Kdaj se vračava po malčico, ne veva. Datum, ki bo zaradi tridesetdnevnega pritožbenega roka kasnejši, bova izvedela šele doma. Za biti, da bova pozno izvedela. Upam, da pravočasno. Na sodišču sem prevajalko vprašala, če se lahko odpoveva pritožbenemu roku. Nasmejala se je iz srca in jaz sem to vzela kot znak, da zadeve ni smiselno forsirati dalje. Pred koncem marca torej nič. Pa saj bo hitro minilo. To so natanko štirje tedni in par dni. Dovolj časa, da se v miru pripravimo, da v službi uredimo vse, kar je treba, zrihtamo vize in po potrebi še eno prevedeno in overjeno kopijo mojega potnega lista, ki naj bi se izgubila kdo ve kam.
Danes je praznik. Danes je dan za poležavanje. Če bova kje našla kakšno odprto trgovino ali štant, greva v boj za darila. Kaj pa vem, kako Rusi delajo čez praznike. Danes je dan za urejanje vtisov. In teh je toliko. Preplavljena sva od njih. Sediva na kavi, čisto tiho in zreva drug mimo drugega. Kaj delaš? Razmišljam. O čem? O malčici. O tebi. O našem fantu. O rojstnih dnevih, starih starših, tetah in stricih, o bratrancih, alergijah, vozičkih, hrani, o čevljih in oblekah. O vsem in o ničemer. O sreči. O tem, kaj je in kaj še pride.
Naša punca je odločna punca. Ve kaj hoče in se hitro uči, kako to dobiti. Pritisnem ji lubčka na ličko in se umaknem. Majhna roka se stegne do mene in me potegne nazaj. Še mami, še. Položiva jo na tla. Dajmo punca, dajmo. Pokaži, kako se sama igraš. Gleda. Najprej njega, potem mene. Zacmiha. In zopet gleda. Mene, njega. Kdo me bo dvignil? Če ne reagirava, se tarnanje stopnjuje in proseče očke so vedno bolj zazrte vame. Res je, v treh dneh se je naučila, da mami veliko prej popusti kot ati. Potem se uleže na tla in milo joka. Čisto potihem in čisto nežno. Seveda jo dvignem. Zato sem tukaj. Njeno majhno glavo položim na svojo ramo in jo zazibam. Saj znam. Isto kot doma. Jok v trenutku poneha. Malo se crklja in potem me pogleda. Smeji se na vsa usta. Zmagoslavni nasmešek rečeva temu. Pa ni pravi izraz. Zaenkrat se v njem zrcali samo veselje. Ni zmagoslavni nasmešek. Ne še.
Včeraj, po končanem drugem obisku, sem v gostilni, kjer sva jedla, na steni zagledala napis, ki govori o tem, da je sreča stvar odnosa. Še zdaj mislim na to. Lahko bi sedela doma, sanjala neuresničene sanje in hrepenela po vsem, česar nimam. Ne. Jaz sedim na postelji v razsuti hotelski sobi v enem izmed moskovskih hotelov in poslušam kako Taekwondo klub ropota po hodniku. Sanjam majhno punco, ki čaka na svoj zadnji obisk staršev preden za vedno zapusti dom ribjonka in sanjam velikega fanta, ki mi na letališču priteče v objem in me do avta ne spusti več iz rok.
Pogum? Ne. Samo sreča. Pure luck. And luck is a matter of attitude.
|
|
|
|