|
HHH -> RE: Mama, kje si? (2.12.2010 17:20:50)
|
IZVIRNO SPOROČILO: rezka
Pozdravljene!
Spremljam vas že od začetka in čakam razplet. In to z razlogom. Tudi sama sem poiskala svojega polbrata, ga soočila z najino skupno mama in po pravici povedano, mi je žal. To ni tako kot v kakšnem pocukranem filmu, ampak je resnica in so dejstva. Razočaranja so bila obojestranska. Zakaj tako, ne vem, se mi pa zdi da zaradi bolečine obeh strani. To se popravit ne da. Popravnega izpita tu ni, kar si naredil s svojim življenjem, tako to je. In sedaj sem v stanju, kjer so razrahljane vse vezi in odnosi hladni, že skoraj zastrašujoči. Noben o nobenem noče niti slišat.Jaz sem pa vmes in poslušam ene kot druge, gladim odnose na obe strani.
Moje mnenje je, da se ne trudite preveč, ker rezultat ne bo kot ga pričakujete. Po najboljšem scenariju se bosta mati in sin našla, se pozdravila in pravljice je konec. Če čustvena vez ni vzostavljena v zgodnji mladosti, je ni. Nihče nikogar ne bo pogrešal, če ga prej ni videl 40 let in če ga še nadaljnjih 40 let nebo, se zgodilo ne bo nič. Tako da kapo dol, da se tako trudite. Iz izkušenj vam povem, da sem pol brata kar nekaj časa iskala, no ko sva se našla, imamo sve kontakte, od mobije, e mailov , telefonov in ni da pa se ne slišiva prav pogosto. Nihče nikogar ne pogreša.
Želim vam vso srečo pri reševanju tega problema, samo opozarjam vas, na koncu se boste spraševale, ali je bilo tega truda vredno.
Truda vredno? Kaj pa vem. Nekaj let nazaj se je meni zelo draga oseba odločila da poišče polbrata in polsestro. Našli smo ju in s polbratom sta razvila čudovit odnos. S polsestro pa ne ravno. Sedaj se poznata, vesta drug za drugega, kakšnih posebnih stikov pa nimata. Seveda, malo nam je vsem hudo zaradi tega, a tudi na to smo računali že na začetku. Niso vsi pripravljeni sprejeti v svoje življenje nekoga, ki "prileti z lufta" in ti pove, da ti je bližnji sorodnik.
O tem nismo nikoli razmišljali kot o "truda vrednem". To je bila želja in uresničila se je. A če se kljub vsemu le vprašam ali je bilo vredno truda, moram reči, da ja. Vedno bi se spraševali kje sta, kakšna sta... in nikoli ne bom pozabila solz sreče v očeh, ko mi je rekel: ej, zdaj imam pa tudi jaz brata.
|
|
|
|