|
Fidolina -> RE: Nismo še obupale kljub 40+ III. del (3.8.2010 11:43:00)
|
Kje je Tamalu ???
Naska helou,
enkrat, precej nazaj sem že napisala, bom pa še enkrat:
Če mi "nekdo" nakloni to srečo, da mi uspe zanositi z darovano celico, jaz bom otroku povedala. Lahko bi se nekoč zgodilo, da bi rabil mojo pomoč, moje tkivo, del organa, mojo kri, kjer bi se izkazalo, da si sploh nisva v sorodu. Bog ne daj, da bi rabil!!!!!! Ampak kako potem razložiti in pojasniti za vse nazaj. Ko morda nisi v tistem trenutku z njim v najboljših odnosih? Otroka bi že od malega poskušala naučiti, da razmišlja široko. Da ni vsem dano imeti "svojih" otrok. Včasih je bil IVF pravi bavbav. Samo v SF filmih. Danes je to, da greš na IVF, družbeno obravnavano enako, kot če greš k zobozdravniku (psihične tegobe nas, so tu izvzete).
Poskušala bi mu razložiti, kako zelo sem si ga želela in sem se za to poslužila pomoči, ki mi jo je ponujalo zdravstvo. Seveda bi to storila šele malo kasneje , nekje pri 6-7 letih, kaj takega (če bi se le dalo pa čim-čimprej-zdaj težko rečem). In temeljito bi preverila, če je že pripravljen, da se s tem sooči.
Kako odkrito se danes govori o posvojitvah. Spomnim se časov ko sem bila otrok in smo v ulici imeli posvojeno punčko, vsi (s starši vred),smo samo šušljali: ona je posvojena, ona je posvojena.....
Letos pa sem govorila s punčko, staro 6 let , ki mi je rekla: posvojena sem in zdaj je ona moja mami. Čist tko, kot jih imajo druge punčke. Ne dobesedno, ampak smisel je bil tak.
Jaz vidim sebe v maminih očeh, nasmehu, mimiki obraza ko se mrščiva, jeziva. Mogoče bi moj otrok tudi ves čas to iskal v meni, a nikoli zares našel.
Tako, da jaz bi tvegala in povedala. Najtežje bi bilo, da bi ta laž (=zamolčana resnica), visela vse življenje nekje v zraku.
Glede na to, da bi vedel otrok, bi morali pa tudi seveda vsi bližnji.
Takle mamo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
|
|
|
|