|
mamamajča -> z vašega zornega kota (9.9.2010 10:20:12)
|
Tako, rada bi slišala še kakšno moško mnenje, ker punce smo lahko pametne in glasne, v resnici pa nimamo pojma, kaj se po vaših glavah plete.
V zvezi sva že precej let, sin bo kmalu star štiri, sama sem ponovno tik pred porodom.
Do zdaj vse štima, vse ok, otroček načrtovan, zaželjen. Veselje ob + ogromno, tako z moje kot tudi njegove strani.
Sama celo mnenja, da imava t.i. idealno zvezo (če takšna sploh obstaja).
Nakar.....
Nekaj dni nazaj mojega dragega pošteno strga. Odide, sklopi telefon in se vrne ob šestih zjutraj.
Ga pustim, da se v miru spravi spat in imam v planu razčistiti situacijo, ko se zbudi in spravi k sebi. ne to, da je šel nekam. Ampak to, da je toliko neodgovoren tik pred rojstvom otroka. In če bi morala it rodit???
No, pa nisem težila. Sem ostala kar tiho in se odločila počakat,da bo sam začel.
Pa ni. Namesto tega je bil izjemno hladen, ignoriral tudi sina, ko se je vračal domov.
Tako v tišini minevajo dnevi, že štirje.... Četrti večer se zgodba ponovi.
Izhod, izklopljen tel.
Na vprašanje, če mi lahko prosim pove, kaj je narobe, mi odgovori, da vse in da si želi, da odidem.
Zdaj? Pred rojstvom otroka? Ne da bi vedela, kaj ga daje?
Dejstva, ki jih upoštevam, da bi ga poskušala razumet, so, da se mi že celo nosečnost veliko posveča in prav vseh osem mesecev je že doma. Včasih je hodil na odbojko, ribolov, zdaj že mesece in mesece ne. Kljub temu, da sem ga včasih sama poslala na pijačko in mu neštetokrat povedala, da ni treba, da je vseskozi ob meni, le dosegljiv naj bo.
In to, da je vmes, med nosečnostjo, ostal brez službe, bil en mesec doma. zdaj sicer spet dela, ampak ni zaposlen.
Torej.... Je to dovolj da je v skrbeh, v strahu, zaradi službe, financ, ob dveh otrocih, in se mu preprosto aktivira nek obrambni mehanizem pred celotno situacijo in se takole obnaša, ker mu je izjemno hudo?
Ali je v ozadju še kaj, kar bi lahko spregledala. kam naj vrtam? Na kaj naj bom pozorna?
Kako naj se mu približam in se poskušam pogovorit, če sploh noče?
Veliko sva v preteklosti delala na najini zvezi, uredila sva si stanovanje in se ga veselila kot mala otročka. Marsikaj sva dala skozi, iz vsakih težav sva potegnila maksimalno pozitivno, kar se je dalo. Nikoli kričala, vse sva znala rešit s pogovorom. Tokrat pa ne gre.....
Dajte se mi javit, očetje. Rada bi slišala moško mnenje.
|
|
|
|