|
miklarom -> RE: Nismo še obupale kljub 40+ IV. del (1.4.2011 20:18:48)
|
drage moje, hvala vam vsem za vse izrečene besede in sožalje, za vse poslane SMS- e, za vso podporo , ki mi jo nudite, ampak jaz enostavno več ne morem, poknalo mi bo srce, jočem k morje, sem v groznem šoku skupaj z mojim. Res ne vem, zakaj se to nama dogaja, ampak enostavno nimam več nobene moči. Vse je bilo vredu, cerklaža držela k pribito, a kar naenkrat se mi vlije kri, moj me pelje k nor hitro v Maribor, prispem v porodnišnico, tako naredijo UZ, nato še pregled spodaj vse vredu, cerklaža drži, z otrokov vse vredu, a krvavitev se je začela vse močnejša, zatem kmalu začnem dobivati popadke na 5.min, dobim inekcijo, ne pomaga nič, popadki na 2 minuti, spet inekcijo nič, krvavitev vsa močnejša, me takoj peljejo v porodno, tam vsi hitro do mene mi morajo takoj odvezati cerklažo, ker bi bilo prenevarno če je ne bi odstranili, bi mi lahko vse notri potrgalo, odvežejo, MV še vedno čit zaprt, vsi bi mi radi pomagali, da bi mi rešili vsem bilo hudo a smeli mi niso dati ničesa in nobene infuzije, za ustavitev pop'adkov , ker sem preveč krvavela, in izgubljala vedno več krvi , saj bi lahko bilo nevarno zame in bi potem lahko celi izkrvavela, dobim še dve inekciji, a vedno slabše popadki na pol minute, krvavitev vedno močnejša in iz mene so šli že seli kosi. Voda ne odteče, ob 22.44 mi babica pogleda, predere in plodovnica odteče in takoj nato ob 22.45 rodim najino punčko. To je bil za naju najbolj grozen šok, hvala bogu, da je bil poleg mene ves čas moj mož, me bodril, tolažil stiskal, skratka vse in tudi sam trpel in doživljal z mano vse hudo. Takoj ko sem jo rodila, se je zjokal, bil pa je potem že sam brez moči. Moram pa priznati, da vse osebje, ki je bilo poleg naju v teh trenukih, babice predstojnik oddelka, zdravnica in vsi ostali so vsi eni čudoviti ljudje, vsem je bilo hudo, stojijo ti ob strani vse do konca, celo predstojnik ni več vedel kaj naj še naredi da ne bi prišlo do tega in ne bi trpela , a ni mogel ničesar . Res morema oba priznati , da to je res odnos do pacientk, in vaka jim čast, brez njih bi bilo še veliko težje.
Danes popoldan pa sem prišla domov, dali so mio še zdravila, saj sem postala zelo slabokrvna, ker sem izgubila ogromno krvi, kaj takega še sama nisem videla, da lahko toliko steče iz telesa, pod mano so bile ogromne mlake.
A sedaj je bolečina še hujša, saj v mojem trebuščku ni več majhnega življenja, ki je že tako lepo brcal. Ne vem kdaj bomo še imeli moč iti v postopek, če sploh še bomo, ker mi je preveč grozno, da bi še kdaj to doživljala, že trikrat je preveč. Mi bodo pa sedaj naredili vse možne preiskave v MB , da bi ugotovili, kaj je sploh to vzrok, in hvala bogu, da se bodo tako zavzeli zame.
Dovolj o tem, in še enkrat vsem hvala, se pa bom sedaj za nekaj časa odmaknila od foruma, da lahko pridema malo k sebi, ko bom imela pa moči pa se zopet javim, upam da ne zamerite, vsem nosečkam ki ste to že in ki še boste, pa želim vse dobro in da se vsem srečno konča.
|
|
|
|