|
Gina -> RE: Kaj narediti, ko otrok kontrira? ... (2.1.2011 22:48:59)
|
IZVIRNO SPOROČILO: abc123
Kaj pa storite ko odločen ne in odločen glas ne delujeta? Pa ne govort da to pri vseh deluje, ker pač ne. Ali dejavnost (oblačenje, umivanje zob, pospravljanje igrač...) izvedete na silo, verjetno z jokom al kako. Ker pri naši včasih odločen glas zaleže včasih pa ne in takrat začne udarjat z rokami, včasih je grizla, zdaj manj. Kaj storite pa takrat? Ali preusmerite pozornost in dejavnost dokončate kasneje al kako?
Naša velikokrat udari in odločen glas ne zaleže, poskusli smo tut že da sem jo po roko nazaj udarla, odnesla v sobo in ji jasno povedala zakaj je tam ampak enostavno tega obdobja ni in ni konec. Stari smo pa 2. Kakšne ideje kaj še zaleže?
Hvala.
Ja, seveda, oblečeš otroka tudi če noče, umiješ otroka, tudi če noče. A veš, še marsikaj bo treba, kar noče. V službo iti enkrat, v šolo in tako. Če te udari, ga primeš za roke in ne dovoliš tega več. Jaz sem tudi zavpila, če je bilo treba, ker tega pa ne sme. če boš to tolerirala, pa bo navajen, da se to sme in bo nekoga na cesti udaril, ko bo malo večji, je možno, da ga bo tisti toliko nazaj, da mu bo zobe zbil, glavo poškodoval, kaj pa veš kakšne norce sreča. Tako da je bolje, da ga ti tega odvadiš, bodo zanesljivo manj hude posledice. V končni fazi se meni to zdi edini primer, ko bi ga jaz nazaj, če na noben način ne neha, ker nekako mora ugotoviti, da nasilje rodi nasilje, da če bo on nekoga udaril, da jih bo zanesljivo fasal nazaj, ker v real lifu jih bo zanesljivo bolj kot od tebe. IN to so normalne šole življenja, ni neka nasilna vzgoja. Ne moreš vsega otroku odvzet, pa mu vse pustit, ker sicer bo imel res hude posledice enkrat ko odraste.
Aja, pri 2. letih se meni zdi odnašanje v sobo brez haska, pa že tako se mi to zdi bolj kot ne neučinkovita metoda, razen če si ignorantske sorte že tako in tako, pa razviješ iz tega ignoriranje ure dolgo, to bi obrodilo sadove, samo se mi ne zdi smiselno, prehude travme to povzroča.
Spraševala si, kaj naredit, če ne pospravi. primi ga za roke, pa ga odpelji do igrače, zahtevaj, da jo prime in ga pelji do omare. Naporno delo je vzgoja. Se strinjam. IN a veš, skoraj vsak otrok uboga tudi na besedo, če si fizično zraven aktiven, če mu ne kričiš ukazov na daljavo, pa če imaš pravo energijo zraven, pa če ve, da zelo resno misliš in da se mu to ne splača. Kolikor sem jaz gledala staršev, ki nimajo avtoritete, je nimajo zato, ker sem že jaz kot odrasel jasno čutila zraven, da ne mislijo čisto resno, kako ne bi otrok, ki vseh teh čutenj še nima prav nič okvarjenih, se odlično neverbalno sporazumeva s svojo mamo. Hočem reči, veliko se da, če si ves čas aktivno pri stvari. problem je, da zahtevni otroci hočejo, da si ves čas pri stvari, to je pa včasih res težko, ti energije zmanjkuje, otrok ap točno na tem preizkuša, če boš še sodeloval v igrici ali ne boš, hoče te izčrpat in ponavlja in ponavlja svoje neumnosti, ti si pa zmeraj bolj utrujen od nenehnih bojev. Na koncu se zalotiš kot starš, da delaš neumnosti, da te je spravil iz tira in da je svojo strategijo odlično izpeljal in da te je peljal nekam kamor nočeš biti. Vsak od nas je to že kdaj doživel, sploh če je imel napornega otroka. Normalno je to.
|
|
|
|