|
Klarinka -> E9-drama je za nami, duša še trpi (1.2.2011 16:19:47)
|
Dragi moji!
Pred kratkim sem doživela svojo prvo izkušnjo z nosečnostjo in porodom in naj napišem zgodbo-najino, našo. Lahko ji rečem kar drama, katastrofa. Morda katera/i izmed vas doživlja/te podobno, morda kdo rabi le informacije o poteku postopka. Pred kratkim sem jih rabila tudi sama, pa jih nisem dobila. Po štirih letih in kljub manjši pregradi v maternici sem spontano zanosila. Neizmerno veselje. Po začetnih »tegobah« v prvih treh mesecih sem se počutila odlično. Praznovanje Novega leta v drugem stanju je bilo izjemno. 12.1.2011 pa je sledil šok. Morfologija je pokazala sum nepravilnosti na otrokovem srčku. Ginekologinja me je napotila na UZ v porodnišnico LJ. Mene je podrlo, mož je bil zelo optimističen in je z optimizmom napolnil tudi mene.18.1. je na UZ v porodn. Dr. K. sum napake potrdil. Ni nama vzel upanja in ni nama ga mogel dati. Čutila sem, da je stanje slabo in resno in dr. K. je to potrdil. Takoj so se povezali s pediatrično kliniko in me napotili h kardiologu-pediatru. Dnevi do 20.1. so bili najhujši v najinem , našem življenju. Tudi moj najdražji mož je bil totalno šokiran, optimizem je izginil, ostalo je ogromno solza in strahu. Pomagal bi le čudež, ki pa ga ni bilo. Dr. M. kardiolog-pediater je podal končno diagnozo: srčna napaka, ki je nezdružljiva z življenjem najinega otročka v 23. tednu nosečnosti. Dvoma ni bilo več, odgovor na dlani. Edina rešitev za vse tri je prekinitev nosečnosti. Še isti dan me je v porodnišnici pregledal z UZ še dr. P., ker je zdravniška praksa taka, da mora iti ta strašna diagnoza skozi »tri roke«, preden se ukrepa naprej. Ge. sestri iz 4. nadstropja porodnišnice sta mi prijazno razložili kaj sladi in kaj potrebujem za genetski posvet in prekinitev nosečnosti. Osebna ginekologinja dr. Š. me je prijazno sprejela, pustila mi je, da se zjočem, me poslušala in bodrila. Hvala ji! Z napotnicama sem se 24.1. vrnila v porodnišnico na genetski posvet, napisala sem prošnjo za prekinitev nosečnosti in naslednji dan je etična komisija moji prošnji na podlagi diagnoze ugodila. Priznati moram, da sem bila čustveno izžeta in veliko srečo imam, da imam Moža z veliko začetnico, ki me je spremljal povsod, na vsakem koraku. Bil je in je še vedno moja rama, robček, objem in topla beseda. 26.1. sem bila sprejeta v porodnišnico LJ. Skozi trebuh so mi vbrizgali tekočini in odšla sem na E oddelek. Mož je bil veliko z mano, domov je odšel le sprehodit najino psičko in na kosilo. Osebje porodnišnice ni niti malo kompliciralo zaradi dolžine obiskov, drugače so omejeni od 15.00 do 17.00 ure. Nadvse hvaležna sva »nočni sestri«, ki je možu pustila ostati pri meni prvo noč, ker sem bila v sobi sama. Popadki so se pričeli drugi dan okoli 14.30 ure, bili so močni in boleči, da sem bruhala. Ko mi je odtekla voda so me peljali v porodno sobo in zvečer sem rodila dečka, ki je odšel v večnost in po obdukciji v park zvončkov. Naslednji dan se po vsej oskrbi in z napotki lahko odšla domov. Kako srečen dan z zelo grenkim priokusom. Fascinantno se mi zdi to, da sva z možem znala iz te tragedije potegniti največ, še bolj sva se povezala med sabo in se imava rada. Naj povem iz izkušenj, da je stroka s področja ginekologije in porodništva ter pediatrije res v redu, so ljudje s srcem in sočutjem za človeka, ki trpi in jih rabi. Čisto vsi s katerimi sva prišla v stik, naj bodo to zdravniki ali sestre, so bili pripravljeni prijazno pomagati. Najlepša hvala jim!!! To je moja, najina zgodba. Verjetno, na žalost, ni osamljena! Bodite lepo in veliko zdravja želim!
|
|
|
|