|
Tigrica86 -> RE: februarske mamice 2011 (3.3.2011 19:09:34)
|
No, moja porodna zgodba je sledeča...
V sredo, 16.2., sem imela v P še CTG, ki je bil še povsem raven. Naročili so me na ponovni CTG naslednji dan. Popoldne sva se z možem šla v vežico poklonit njegovi stari mami, in posledično sem jaz bila tisti dan cel dan brez počitka. Zvečer je začelo še ful snežit in oba z dragim sva prigovarjala najinemu škratu naj si niti slučajno ne namisli priti na svet v tem vremenu! Šla sva spat in ob 2h ponoči sem se prebudila z mokro pižamo. Po obisku WC-ja sem bila prepričana, da se nisem polulala ter da je to plodovnica. Malo sem še želela počakat in presenečena ugotovila, da imam rahle popadke redno na 5 min. Moj dragi se je ob 3h predramil in ko sem mu omenila popadke je bil buden kot ris.
Nisem si upala tvegati in doma čakati na močnejše popadke, saj sva od P oddaljena cca. 40 min, glede na to, da pa je ponoči zapadlo kar nekaj snega sva se odločila kar za odhod v P. Vmes je dragi angažiral njegovega očeta, da nama je šel kidat sneg (no, kot naročeno pa je ravno takrat prišel potem tudi orat cesto)… V P sva tako prišla okrog 5h zjutraj. Priklopijo me na CTG – rahli popadki (ves čas sem molila, da so pravi in ne slučajno lažni), odprta popolnoma nič! Vmes zaslišanje za birokracijo – možek pridno čakal kaj bo… sledil je tuš in ob 6h gremo na oddelek. Končno so mi povedali, da naj moža le pošljem še domov za kakšno uro…
No, in potem so se popadki umirili na 12 min. Po jutranji viziti (kjer me je dr. pogledala koliko sem odprta tako grdo da sem videla vse zvezde in me je potem vse bolelo spodaj) sem bila še vedno čisto zaprta. Preko dneva sem imela popadke na 12, pa na 8 pa 6 pa spet na 8 min… v glavnem, premalo intenzivni in premalo močni (besede G, ki je zvečer ugotovila da sem še vedno nisem nič odprta) – njenih očitajočih besed, da to ni nič ne bom nikol pozabla (kot da lahk js diktiram kk močni in pogosti morjo bit popadki)! Nato celo noč isto… na 6 min, po mnenju sester na oddelku premalo. Ob 4h nisem več zdržela, ker nism mogla ne ležat, ne sedet ne stat ali hodit – se me je ena sestra ob 5.30 le »usmilila« da sma se šle pokazat k G – odprta 1-2cm! Sm že misla da me bo poslala nazaj, pa je rekla, da gremo v porodno.
No, vmes sem od sprejema zaradi razpoka mehurja na vsakih 8h dobivala antibiotike, še zadnjo rudno ob 6h ko sm že bla v porodni. Čez pol ure so mi končno prinesli GSM in stvari (ki sem jih prej pustla na oddelku) da sm lahk poklicala dragega (ki pa je doma ravno zaspal, ker celo noč ni mogel) in se mi ob 7.30 pridružil v porodni sobi. Je najprej vprašu, če je že kaj zamudil. Popadki so se stopnjevali, ko pa je babica pogledala koliko sem odprta in se mi je med nogami ulila plodovnica, so ti postali zelo močni in pogosti… praktično iz enega popadka v drugega. Morm pohvalit mojga moža, ki mi je skoz stal ob strani, potrpežljivo držal roke, da sem mu lahko lomila prste (vmes je mogel sneti poročni prstan, ker sem mu menda skoraj zlomila prst) ter mi dajal vodo, me spodbujal pri dihanju… Tud babica je bla super, mi je masirala hrbet, skratka takšna kot si jo lahko samo želiš! Dobila sem neki proti bolečinam – nevem kaj, ker se mi je začelo tak dremat, da nism mogla met oči odprtih, sam drugač sem pa vse čutla/slišala/… No, naš malček je potem hotel kar pohiteti, je pritiskal že močno navzdol, js pa še nism bla do konca odprta, tak da smo ga mogli kr mal bremzat. Potem pa je po nekaj potiskih v petek 18.2.2011 ob 11.12 bil rojen najin srček Marcel, velik 51cm in težak 3530g, obseg glavice 37cm! Kar hitro so mi ga položili na trebuh, babica pa je očku porinla v roke škarje in tako je prerezal popkovnino – čeprav je doma rekel, da tega pa ne bo! Potem so ga uredil in očka je že veselo cartal, mene pa so še zašili (so me mogli ene 3cm prerezat), pol sem ga pa dobila, da bi se podojila, vendar je naš sinek že takrat bil tak zaspanček, da se nismo (vsi so rekli da nč hudga!), pa sma se trudla ga zbudit, ampak nič – tak da ni bil podojen v prvih urah po rojstvu! Sicer smo se še par uric cartali v porodni, ampak tud pol na oddelku ni hotu povlečt zize!
Morm rečt, da sm bla sigurna, da mi je babica dala poleg sredstva proti bolečinam tud umetne popadke, ampak je zatrdila da ne, da je blo vse naravno in na odpustnici mi celo piše, da je porod traju 4 ure! Priznam, bolelo je – ampak res se vse takoj pozabi. Še najbolj sm bla vesela, da je končno konc, ker 2 dni nism nič spala (pol prvo noč na oddelku pa tud ne, ker je bil od cimre sin tolk glasen).
Joj, kak roman sm spisala – nadaljevanje pa še sledi! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
|
|
|
|