|
ronja -> RE: Kaj naj naredim???? (27.3.2012 0:39:34)
|
Sama nisem nikoli pozornosti delila 50-50 (ok, zdaj niti ne bi bilo to pravično, ker so 3je in bi moral vsak dobit torej 33%, kar bi bilo že zmerit težko[sm=smiley36.gif]). Tudi mislim, da tak sistem ni fer. Ker enkrat te en rabi več, drugič drugi in če daš vsak dan vsakemu 50%, potem nikoli ne daš toliko, kot rabijo. Pa tudi rabijo te različno veliko. Da bi Lejli ne dala nič miru, bi se ji sfuzlalo. Ronja pa včasih rabi non stop feedback, sploh če je kaj narobe - ona bo hodila dobesedno za mano, kamorkoli. Ne morem jima dat enako, ker nista enaki. če jima bi hotela dat enako, bi jima delala krivico - ker ne rabita enako, to Juul ful dobro razloži. In po mojih izkušnjah večji otrok ob prihodu mlajšega rabi več kot pa mlajši. In mu ej pametno dat ta več. Potem pa se spet vse vrne v stare tire.
Kako je pri nas: prejšnja 2 tedna sem se ukvarjala praktično samo s puncama. Na začetku je imela večjo potrebo tamala, potem pa tavelika. Seveda je bil tudi Svit suh in sit in vse, samo sta bili onidve glavni v moji glavi, vse se je bolj prilagajalo njima, tudi ven nismo šli vedno, čeprav je bilo lepo vreme, ker jima je recimo ena stvar strašno dogajala notri in ju nisem hotela prekinjat (čeprav bi bilo az dojenčka fajn, da gre ven in sem imela slabo vest). Danes je pa recimo celo mene požru tamali. Punci nista imeli kaj dosti od mene, vendar sta dobili tisto, kar sta rabili: šli sta ven, ko sta si želeli in Lejla je dobila svoje stiskanje takrat, ko ga je rabila in seveda knjigice (branje pravljic), Ronja svoje nalogice takrat, ko je pričakovala najin čas, pa Svit ni zaspal in so moji veliki plani splavali po vodi... Ko pa ima on kak dan, da več spi ali je zadovoljen, če je samo zraven, pa se več ukvarjam z njima kot z njim - ampak če mu je čisto ok tako, mislim, da se mu vseeno splača - ker bo tako živel v družini, kjer se imamo radi, tudi on rabi srečni sestrici in onidve rabita zadovoljnega bratca - če mu ne bom nudila pozornosti takrat, ko jo pa on rabi, se bo pa ves čas drl in bo cel kaos. Po moje je glavno, da jim nekak zagotoviš, da boš tam, ko te bojo rabili. To ne pomeni, da moraš bit potem ves čas tam, ker te ne bojo vedno ves čas rabili. Samo dokler ne dobijo tega občutka.
Tako da po moje včasih največ pomagaš vsem članom tako, da pomagaš tistemu, ki trenutno najbolj rabi. Ko sem mela v nosečnosti sama krizo, je lubi mali tudi poslal se igrat v drugo sobo in se ukvarjal z mano (saj ne da bi to dejansko vedno ubogali:D)... Ampak se jima je to sigurno najbolj splačalo, ker met sesuto mami je vse prej kot fajn...
Kako tole bluzenje zgleda v praksi? Tako da kadar ima katera od punc krizo, se prilagajamo bolj njej: če ji paše it ven, bom popokala Svita, čeprav bi rad v miru zaspal in mu ni za preoblačit in čakat na mirno spanje (pokanje ven s 3 otroki malo traja, sploh pozimi - zdaj je že mnogo boljše), če ji bo pasalo zaspat sami ob meni, bom malega tačas poturila očiju, če bo hotela bit zraven ob dojenju, bo lahko, samo da ne buta kaj po postelji, da mali lahko zaspi, če bo prišla ponoči, bo spala z nama, čeprav bo tu tudi mali (ne, ga ne stučkajo, ker ga nihče ne more, če sem jaz zraven (navadno vmes), ker se zbudim, samo da se kdo premakne - ja, v takih primerih bolj malo spim;), itd... Če ima krizo mali (recimo danes ni zaspal od jutra pa do večera praktično nič - 2x po 10 min. in to j ebilo to; sicer ni bil strašno tečen, ampak popoldne že utrujen in zato se ni pustil odložit - če sem ga dala iz rok, je jokal, to cel dan tako...), no, pa sem jima povedala, da je zmatran, ampak ne more zaspat, pa da vesta, da je to ful zoprno, pa da zdaj ne bom mogla nič, pa sta tudi razumeli. Se pa vseeno potem potrudim, da bi naredila vsaj kaj z njima, da vesta, da sem videla, da sta pridni in da se trudim. Navadno tudi otroci vidijo, da se trudiš, čeprav mogoče na začetku ne zglda tako...
In dostikrat imaš občutek, da se tvoj trud nič ne pozna, da bi bilo čisto vseeno, ali jo tolažiš ali ne itd... Ampak potem kasneje vidiš, da jim je to pomenilo, ko recimo slišiš, kako svojo punčko tolažijo na tak način, čeprav si bila takrat prepričana, da te niti sliši ne, kaj šele, da bi ji to prišlo do živega in ji pomagalo. Ampak jim. Nekam zelo globoko se jim usede in to je prav ganljivo videt:). Z ignoriranjem jim sporočiš samo, da se morajo znajt sami. Saj konec koncev se, samo jim je pa frustrirajoče, da jih nihče ne razume - še nam je, če se nam to zgodi... In lažje je, če jim pokažeš, kako rešit stisko. Vem, da je ful lažje napisat kot delat to in tudi meni se dostikrat meša, brez skrbi;). Ampak kadar delam tko, kot mislim, da je prav, so navadno res dobri rezultati:).
PS: zelo pomaga, če si ti spočita. Ko pride mož domov, mu predaj otroka in pojdi za pol ure ven, dobesedno ven iz bajte/stanovanja. Ker rabiš to, da imaš čas zase in da ju nekaj časa sploh ne vidiš, da si zbistriš misli, da lahko ne misliš na nič. Prideš čisto druga nazaj, verjemi! Meni se je danes že rolalo, ker sem jih tudi imela cel dan sama, pa sta bili tamalidve pridni, samo Svit težek ko cent. Potem sem šla plavat in ko sem prišla nazaj, so bili vsi 3je še budni in hoteli zaspat z mano in meni so se zdeli strašansko srčkani. Ti garantiram, da če bi bila ves čas tu z njimi, mi ne bi bili tako luškani;). Sploh mali ne, potem ko ni nič spal cel dan:D. Tako pa mi je bil lušten celo potem, ko sta malidve že zaspali, ap je on še kar žural ves zadovoljen, da se z njim ukvarjam:D.
PPS: Pa pomaga, če najdeš vzorec. Recimo me smo se velikokrat skregale pred tamalim kosilom: punci sta bili že lačni in moji otroci so vsi po očiju (lačen si ful drugačen varianta;), se začneta kregat in težit, Svit bi se podojil in šel spat, valjda vsi hkrati. Seveda nisem mogla hkrati dojit in uspavat svita in kuhat in štimat kosila malima. Sem mislila, da je najboljše najprej dat njega spat, da potem v miru pojemo (in lahko celo jaz kaj pojem relativno v miru), ampak se ni najboljše obneslo... In je bilo skoraj vsak dan isto in cela štala. Sem si rekla,d a to tako ne gre, pogruntala vzorec in rešitve in zdaj je super. Kosilo moram imet ali vnaprej narejeno ali da je nekaj takega, kar lahko delam komot z njim v rokah in potem dam najprej njima za jest in grem vmes njega podojit. Tako nista lačni in razdražljivi, ne cufata se, ne kregata se, ne zbujata mi malega in tako se tudi jaz ne jezim nanju in vse je fino fajn. Ok, res da jesta včasih juho iz vrečke, ampak se mi zdi, da se jima splača (navsezadnje jušne kocke uporabljajo tudi v vrcu, kjer bi sicer jedli, če mi ne bi zneslo;).
Tako da - poenostavi si stvari, ki niso otroci. Vedno se bolj splača goljufat pri gospodinjstvu kot pri otrocih. Res je, da ene stvari naredijo še več nereda, če jih ne spucaš takoj, vendar pa vsega vseeno ni treba. Vedno se bolj splača najprej objet otroka, če to rabi. Pri nas se je ful dobro obneslo to, da sem jima enostavno rekla (večkrat;), da če je kaj narobe ali če se kar tako rabita pocortat, da naj enostavno tako rečeta, da ni treba zato delat štale in delat... (sem povedala to, kar sta ravnokrar naredili za to,d a bi dobili pozornost;). In pali. Malidve dejansko prideta in rečeta, da se rabita pocartat. In seveda je veliko lažje lepo reagirat na otroka, ki ti reče, da bi se crkljal, kot na otroka, ki ti namaka gobico v kakav[sm=smiley36.gif]. Hočeta pa isto[sm=jezicek.gif]. Zdaj če se spet začne kako nezaželeno vedenje, osvežimo to in je ok. Ne rečem, da pali pri vseh otrokih, ampak izgubit tako nimaš kaj, pokvarit je s tem ne moreš:).
|
|
|
|