IZVIRNO SPOROČILO: petruska

Vsekakor pa je dobro, da napišeš vsaj eno, (seveda na kratko), ker problem je potem, ker vsi dobijo, tvoj pa nebi, potem pa tudi ni prav.
Mi smo morali to početi v vrtcu, ko so odhajali trikrat za en teden na smočanje, pa v gore. Najbolj važna ni bila vsebina kartice, ampak njen videz. (v maximarketu v kletni etaži sem zadnjič videla ene super 3D kartice vseh vrst).

IZVIRNO SPOROČILO: petruska
Najbolj važna ni bila vsebina kartice, ampak njen videz. (v maximarketu v kletni etaži sem zadnjič videla ene super 3D kartice vseh vrst).

IZVIRNO SPOROČILO: MioBambino

Kot otrok v koloniji sem imela veliko domotožje, kasneje pa sem bila dolga leta vzgojiteljica v koloniji tudi sama.
Tako, da imam izkušnje iz obeh strani.

Vem, kako težko sem kot otrok čakala pošto od staršev(še pred časom mobilnih telefonov), pa čeprav sem vedno potem jokala. Ko je vzgojiteljica prinesla pošto, sem bila vedno v prvi vrsti, če je kaj zame. Rada sem imela, da so mi napisali, kaj delajo, kje so, da mislijo name. Neosebnih verzov in fraz ne maram še danes. Včasih sem dobila celo pismo. Ati se je potrudil in mi že nekaj dni pred kolonijo napisal kartico, da sem jo dobila že drugi dan, ko smo prišli na morje(hodi nekaj časa). Otroci imajo radi iskrenost, zato sem bila vesela na poseben način tudi, ko so mi napisali, da me pogrešajo. Huje bi bilo, če me ne bi.

Kot vzgojiteljica pa nikoli nisem imela že napisane pošte s sabo. Tega nismo prakticirali. Kar je prišlo od pošte, je prišlo. Še zdaj se spominjam žarečih oči otrok, ko sem delila pošto. Enkrat sem imela skupino otrok iz socialno šibkih skupin in vsak dan so pričakovali kartice, pa so te prišle zelo redko- sem potem zato uvedla igrico skriti prijatelj(na skrivaj so si pisali pošto med sabo-na koncu so ugotavljali, kdo je komu pošiljal), pa jim je bilo lažje.

Zakaj bi pisali otroku kartice že v naprej, mi ni jasno. A nimajo poštnega nabiralnika, ali kaj? Vsaka stavba bi ga naj imela.
Jaz nevem, če bi se šla to. Bo otrok hitro pogruntal, mu bo nezanimivo, počutil se bo izdanega.

Daj kakšno kartico vzgojiteljici, da ne bo otrok izstopal preveč, ostalo pa mu pošlji po navadni pošti, bo bolj zabavno.

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

IZVIRNO SPOROČILO: petruska

Vsekakor pa je dobro, da napišeš vsaj eno, (seveda na kratko), ker problem je potem, ker vsi dobijo, tvoj pa nebi, potem pa tudi ni prav.
Mi smo morali to početi v vrtcu, ko so odhajali trikrat za en teden na smočanje, pa v gore. Najbolj važna ni bila vsebina kartice, ampak njen videz. (v maximarketu v kletni etaži sem zadnjič videla ene super 3D kartice vseh vrst).

To je problem....in potem je otrok, ki ne dobi razglednice, ostali pa dobijo žalosten....in potem mu vzgojiteljica da, to vnaprej napisano razglednico, da otroka razveseli....

V bistvu zadeva sploh ni tako smešna ampak zelo smiselna......

IZVIRNO SPOROČILO: liliana

Prej je ena pisala, ki je bila v teh kolonijah, da za otroka ni važna toliko vsebina kot oblika.....važno mu je torej bolj, da dobi kartico in da je ta lepa....kaj piše na njej odzadaj je bolj važno staršem, manj pa otrokom......

Verjetno za sedemletnega otroka opisovanje pravih čustev, kako ga pogrešamo, kako jočemo vsak večer, ker je njegova soba prazna in je daleč od nas ne bi bilo prav vzpodbudno...

Zato je fajn zelo enostavno rešiti zadeve.....pa čeprav s fejk kartico, ki ni odraz naših pravih čustev, naše resnične notranjosti, naših resničnih opisov domačih dogodkov......otroka najprej damo v kolonijo, daleč vstran od nas za 10 dni, potem pa delamo celo dramo iz tega.....

to me spominja na tisto temo, ki je je DIPO odprta.....verz za triletnico.....kaj bo pa triletni otrok počel z verzom?