|
azalea -> RE: Bodoče nosečke (2.2.2014 10:51:48)
|
Ne, nisem vedla da sem prenašalka sindroma. Niti za ta sindrom še nikoli prej nisem slišala (niti moja zdravnica, niti ginekologinja). Če bi vedla, se za "naravno"nosečnost ne bi nikoli odločla - je riziko v vsaki nosečnosti 25%, da se zgodi to, kar se je nam zdaj zgodilo. Na žalost je pa tamali bil fantek, ker če bi bil punčka bi še danes najverjetneje bila 2v1. Obolijo samo fantje, ker je vezano na X kromosom in oni imajo žal enega.
Pri meni so to odkrili, ko so naredili pozno amniocentezo, ker so na morfologiji (uspelo jim je to videt 3, ker je prej mali bil preživahen) videle določene anomalije. In tako so prišli neugodni izvidi, meni so potem vzeli kri in dokazali da sem jaz prenešalka in da je mali to podedoval od mene. Zdaj pa še more it moja mami, da ugotovijo ali sem jaz to dobila od nje ali pa je pri meni nastalo na novo.
In obstaja velika verjetnost, da bi malček, v kolikor bi živel imel enakega raka, kot sem ga jaz prebolela v otroštvu. Zdaj pač predvidevajo, da je to pri meni bilo zaradi tega sindroma in ne zgolj slučajno. mam pa zdaj povečano tveganje še za raka dojke in jajčnika, ampak glede na to da sem v LJ na OI na rednih letnih kontrolah, se tega ne bojim.
no, pa še dvorogo maternico imam. In to so mi odkrili par dni pred porodom V lj. Sva šla z mojim na pogovor k dr. Tul zaradi sindroma in težav. In lahko rečem, da je super ženska. Sem prav vesela, da sva v Lj naletela na dobre ljudi - na magnetno resonanco sva čakala par minut, izvid je bil takoj - na njem sva bila, da so potrdili nepravilnosti pri malčku. In ja, vse skupaj je bilo zelo hudo. Ampak, vsaj on se je rešil muk in trpljenja.
tako, da sem rekla da grem v naslednji nosečnosti (trkam na les) rodit ali v Lj ali na Ptuj, Maribor me po vsej verjetnosti ne vidi več, pa čeprav sem tu doma. Odnos ene zdravnice v porodni sobi je bil obupen, sva dobila občutek, kot da se naju želijo rešit, da jim ne bi kvarila statistike. Pa prvo vprašanje v Mb je bilo ali imava narejeno šolo za starše, ker sem prosila, če je lahko moj ob meni. Ob vseh težavah in glede na to, da je bila to moja prva nosečnost, pa v 25 tednu sem jaz res o tem razmišljala, da bi šla poslušat. V Lj naju to ni vprašal niti en, pa vem, da je tam tudi obvezna. V Lj pa smo pristali, ker so naju v Mb prestrašili, da lahko mali živi tudi 20 let, če se rodi in da bodo tu samo težave, težka invalidnost - glede na to, da so bile velike težave pri njem v možganih, poleg ogromno drugih težav - in sva se pač odločila, za Lj, ker v mb niso mogli sklicat komisije za UPN, rodila sem pa glih tako po naravni poti (ker komisija nima več pravice dovolit prekinitve če se je porod že sam začel). In ja, danes sem hvaležna, da mi je voda sama odtekla in da se končalo tako kot se je. Hvaležna, da ni bilo UPN. Pa tudi besede dr. Tul, ko me je obiskala v porodnišnici so bile tople, da sem dobila res občutek, da je tudi zdravnikom v takih situacijah težko in da je hvaležna da ni bilo treba posegat. Pa še moj mi je potem povedal (od smejalnega plina, pa vseh zdravil, pa potem od narkoze ko so me čistli sploh nič ne vem), da je bila gužva v porodni sobi, ko se je malček rodil in da se je tudi osebje jokalo. Pač taki majhni detajli, ki ti potem pomenijo vse. Pa na babico Patricijo ne smem pozabit - sem rekla, da če jo še kdaj kje vidim jo tako objamem, ker če nje ne bi bilo, ne vem kak bi to prenesla. Res, ženska ki dela to kar dela s srcem.
Naslednjič (spet trkam[sm=smiley36.gif]) pa bom verjetno mela CR in to sprožen nekje v 38 tednu - zaradi moje maternice.
|
|
|
|