|
Teresa -> Tepena in pridna (2.9.2014 21:54:24)
|
No pa se je zgodilo tudi meni :(
Sem pri rosnih tridesetih, s partnerjem sva skupaj dve leti in pol. Zaenkrat brez otrok. Lastno stanovanje na elitni lokaciji, jaz dokaj uspešna v svojem podjetju, moj uspešen na svojem (športnem) področju. Po državljanstvu oba Slovenca, po narodnosti on sin bosanskih staršev.
Do nedavnega v najinem življenju praktično brez kakršnihkoli razprtij ali neprimernih "pojavov". Pred nekaj tedni, pa se vračava proti domu in mi v avtu ob nekem "majčkenem" nestrinjanju okrog darila za prijateljevo obletnico reče: "ne bo miru, dokler je ne dobiš po ustih (seveda uporabil gršo besedo)?!"
Priznam, da sem se nazaj zasmejala in mu rekla v smislu - "uf, če ne bi spil kak kozarec vinčka in jedel pršuta, bi mislila, da je pa tole malo islam ven udaril".
Tišina do doma, jaz še vmes nekaj telefonskih klicev, on tudi. Potem pa šok doma. Parkirava, se prijazno pozdraviva in poklepetava s sosedi, celo skupaj popijemo hitro kavico. Vse ok. Odpreva vrata, jaz jih za sabo zaprem, on zaklene... V trenutku ko obrne ključ jo dobim dobesedno po ustih, potem me za lase zvleče v spalnico in brca, dokler se končno ne ustraši, da bi moje krike lahko slišal še kdo. Ko se počasi skobacam do kopalnice in vsa omotična poskušam z bruhanjem, ker me v želodcu tišči kot bi imela skalo, počasi pride zraven in počepne poleg mene, me gleda in edine njegove besede so bile zgolj - "draga pazi na jezik drugič. Ker od zdaj naprej bova pa midva drugače!"
Seveda se nisva pogovarjala (razen najbolj nujnega) vsaj dva, tri dni... Potem pa sem se končno opogumila, da sem mu ob kavi začela počasi s svojimi občutji in nekimi opravičevanji, da mi je žal če sem ga kje in kdaj prizadela, pa da si vseeno nisem zaslužila take obravnave... Priznam, da me je šokiral ob svojem trdnem stališču, da bo odslej pri nama drugače in to na način, da bo on tisti, ki bo peljal odnos, jaz bom pa ubogala. Ker je to edini pravi odnos in se enostavno drugače ne da živet. Svojo bedno teorijo je podkrepil še s tem, da se tudi v podjetju ne da delat, če bi se ne upoštevalo direktorja ali neposrednega vodjo.
Ne vem... Ne vem, resno. Včeraj sem ga vprašala, kaj se dogaja z njim in če mu lahko kakorkoli pomagam? Njegov odgovor je bil klofuta. Močna... Zraven pa ena poniževanja v stilu - "ti boš najbolj pomagala, če boš ubogala".
Mnenje, podobne izkušnje? Kaj naj? Zakaj se je to zgodilo? Je to kri? Je to vera? Je to ne vem kaj...
|
|
|
|