|
Anonimen -> RE: tudi meni se je isto zgodilo (7.1.2006 17:52:22)
|
Jaz ti odgovarjam v imenu moje hčere.Čutim se kot neposredno prizadeta oseba v tej življenski zgodbi.Poo desetih letih,po skupni želji po otroku,se je
oseba nenadoma premislila,ko je bila moja hči v tretjem mesecu nosečnosti,
da ne bi postal oče,da mu ni do tega(ni imel jaj..povedat,da ima že nekaj časa drugo-e)Celo ta druga in on osebno sta se fizično spravila na nosečo in jo vrgla čez prag.Pa je prišla domov.Hvalabogu,sedaj pravim.Tu imata mirno,
spodobno,normalno družinsko življenje,kokr je le mogoče,življenje brez enega partnerja.
Povem ti,da je dolgo trpela,še sedaj,pa ne prizna,jaz kot mati pa vem,da je
tako.Bolelo me je,trgalo se nama z možem je srce,ko sva jo gledala,dan na dan v solzah.Pa kaj nam je ostalo,kot bit v podporo in čakat,da preboli.
Najbrž tudi njo,tako kot mene sedaj prežema neizmerno sovraštvo
do te osebe,Človek pač ne more iz svoje kože,še posebi,če si trdega
karakterja in ne znaš oproščat.
Skupaj bomo preboleli,že zato,ker neizmerno uživamo v družbi najlepšega
bitja,njenega sina,mojega vnuka.
Oseba se najbrž ne bo bikoli zavedla,kaj in koliko je zavrgel.
Če imaš razumevajoče starše in sorodnike,bo lažje preboleti,vendar ne tako kmalu.Vedi,da nisi ne prva in ne zadnja,pa da,ko bo prišel tvoj čas,morda najdeš osebo,ki ti bo kaj pomenila,vse ostalo pa ti bo ostalo,
kot negativen spomin iz preteklosti.
DAJ ČASU ČAS!POSVETI SE SINKU IN SEBI,JA, NASE NE POZABI.
vSO SREČO!!!!
|
|
|
|