|
Anonimen -> RE: Izgubljena do konca (1.2.2007 7:47:10)
|
Seveda imate prav, vsaka po svoje in hvala za tole.
Saj pravim, da me boli edino to, da je to počel že medtem, ko sem bila na porodniški, po rojstvu malega, par mesecev gor ali dol, zato me briga ja, ker ni imel obraza povedati, sem ga spraševala, ker sem vedela, da je nekaj hudo narobe, ker to ni bil več ON, če me razumete. To se je vleklo nekaj časa, zanj več nisem obstajala, pa skupaj smo bili pod isto streho. Me zanima, kako bi se ve počutile, če bi te nekdo dnevno tebe in mlajšega distanciral, ignoriral, preziral, vse brez besed, kod ta te ni ali pa sei en usran predmet - 4 oz. 5 mesecev, ddan za dnem. To je pishološko maltretiranje.
Ok, sem preživela, še vedno stojim na dveh nogah, čeprav se mi tla včasih zamajejo ja. Ni mi žal, da sem to našla, čeprav po najinem razhodu, zdaj vem,d a nisem bila jaz vsega kriva ali pa pravzaprav skoraj nič, razen da nisem noge držala narazen vsak dan (beri poste od Nivess).
Skratka taka je ta stvar.
Hvala seveda za lepe misli, fajn je prebrati nekaj, kar imaš pred nosom, pa ne vidiš zaradi šoka.
ps: Kinokija: verjami mi da nisem bila kot crknjena riba, pa je šel zato stran od mene, malo grdo je bilo tole, ampak napisala si svoje mnenje pač, nič hudega...gre
|
|
|
|